RIS poročila

Naslov Razširitev metode časovne distance na problematiko digitalnih razkorakov - končno poročilo
Leto 2005
Povzetek

V poročilu nadaljujemo z razvojem razširjenega metodološkega instrumentarija za proučevanje digitalnih razkorakov. Pri tem izhajamo iz hkratne obravnave absolutne, časovne in relativne distance. V ta namen vpeljemo dve novi komponenti: obliko porazdelitvene krivulje ter časovni zamik pri začetnem posvajanju tehnologije.   Izkaže se, da je gibanje vseh treh distanc zgolj funkcija porazdelitvenih krivulj in začetnega zamika, kar je zato treba postaviti v središče proučevanja. Analiza pokaže, da imamo pri enostavni difuziji, ki izhaja iz normalne porazdelitve, zgolj pet tipskih primerov, ki v celoti določajo profil digitalnega razkoraka tudi z vidika vseh treh distanc, katerih kombinacije standardizirano sicer izražamo v okviru 27 tipskih profilov (določenih z  naraščanjem/ padanjem/ stagniranjem vsake od treh distanc). Pri tem vsak od teh petih primerov časovno razpade v grobem v zgolj tri tipske faze, kjer se digitalni razkorak in vse tri distance gibljejo na določen standardiziran način, določen z enim od 27 tipskih profilov.   V praksi pa žal nastopi težava pri identifikaciji porazdelitvenih krivulj. Enostavne logistične krivulje na osnovi normalne porazdelitvene gostote so namreč razmeroma redke. Porazdelitve so pogosto multi-modalne in asimetrične, s čimer postane gibanje digitalnega razkoraka nepregledno in nepredvidljivo, razpade pa lahko v bistveno več – včasih tudi preko 10 – časovnih faz tipskih profilov. Kljub navedenim težavam je problem »prave« oziroma »dejanske« sintetične mere digitalnega razkoraka – ki bi »pravilno« upoštevala vlogo vseh treh distanc – nepravo vprašanje (ki je sicer lahko predmet percepcijskega raziskovanja). K bistvu digitalnega razkoraka namreč lahko pristopimo le z nadaljnjo poglobljeno analizo in identifikacijo porazdelitvenih funkcij.   V empirični analizi smo ponovno ažurirali položaj Slovenije v pogledu gibanja gostote hostov, interneta in osebnih računalnikov. V vseh primerih so trendi za Slovenijo neugodni. Posebej podrobno smo analizirali digitalni razkorak glede penetracije tehnologij med gospodinjstvi oziroma med slovenskimi državljani. Gibanje v grobem kaže tri tipične profile:  

  • razkorak glede na starost in izobrazbo, ki v pogledu absolutne, relativne in časovne razdalje narašča;
  • razkorak glede spola, ki se oži v smislu absolutne in časovne razlike; v pogledu relativne razlike pa se veča;
  • vpliv velikosti naselja, kjer se digitalni razkorak po letu 2002 oži v smislu vseh treh razdalj.

V prvem primeru lahko jasno identificiramo naravo porazdelitve in začetni zamik, in sicer so starejši in manj izobraženi začeli s posvajanjem interneta z zamikom, prav tako je za ta dva populacijska segmenta značilna nižja stopnja rasti. Tudi v zadnjem primeru lahko jasneje identificiramo naravo porazdelitve in začetni zamik, in sicer je ruralni segment vstopil v posvajanje kasneje, po tem pa napreduje relativno hitreje. V primeru spola je porazdelitev bolj nejasna, zato velja poudariti, da interpretiramo le zadnji tipski profil, ki predstavlja eno od faz v gibanju digitalnega razkoraka skozi čas.   Ključna dejavnika, starost in izobrazba, sta torej z vidika digitalnega razkoraka v Sloveniji videti nadvse neugodna. Ker se potrjujeta tako na nivoju posameznika kot na nivoju gospodinjstva, ju lahko povežemo s socio-ekonomskim statusom. Z nekoliko poenostavitve bi lahko rekli, da se digitalni razkorak v Sloveniji nikakor ne zmanjšuje, s tem pa odslikuje socio-ekonomski razkorak, ki ga določajo izobrazba, starost in s tem dohodki.   V analizi obravnavamo tudi digitalni razkorak z vidika percepcije ovir za uporabo interneta, kot o njih poročajo sami družbeno-ekonomski segmenti. Na prvo mesto vse bolj vstopajo ovire, ki so vezane na neznanje in predsodke, upada pa pomen stroškov, nezanimanja in odsotnosti spletnih vsebin.

Print