RIS poročila

Naslov Razvoj pan-evropskih storitev informacijske družbe v Sloveniji
Leto 2010
Uvod

Med slovenskimi rednimi uporabniki interneta od 18 do 75 let, je zanimanja za e-storitve javne uprave veliko, kažejo rezultati anketne raziskave, ki je bila v letu 2009 izvedena v okviru raziskave RIS. Ugotovitve so del raziskovalnega projekta "Razvoj pan-evropskih storitev informacijske družbe v Sloveniji", ki sta ga sofinancirali Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo – Direktorat za informacijsko družbo.

Največ zanimanja vprašani kažejo za področje e-zdravja, kjer so zanimanje za elektronsko urejanje zdravstvenega zavarovanja na lestvici od 1 do 5 v povprečju ocenili s 4,42. Sledi elektronsko povezovanje slovenskih storitev e-zdravja s podobnimi storitvami v EU državah (4,19), denimo dostop zdravnika v EU državi do osebnih zdravstveni podatkov in obratno.

Naslednje področje je e-poslovanje: elektronsko urejanje, priznavanje, menjavanje šole oz. izobrazbe (4,10) in izmenjava podatkov, dokumentacije za urejanje zaposlovanja (4,09). Najmanj zanimanja vprašani kažejo za ustavljanje podjetij prek spleta (3,59) ter priznavanje certifikatov slovenske javne uprave v državah EU in obratno (3,58).

Zanimanje za e-storitve javne uprave je povezano s starostjo. Mlajši kažejo manj zanimanja, tudi z zaposlitvenim statusom, saj upokojenci in šolajoči respondenti prav tako kažejo manj zanimanja, kot zaposleni ali nezaposleni/ brezposelni na drugi strani.

Zanimanje za e-storitve javne uprave se torej veže na specifične življenjske situacije, zato ne preseneča, da je večje tudi med tistimi, ki pogosteje potujejo v druge države EU.

Uporaba storitev javne uprave drugih držav EU ni tako zelo pogosta, saj je to že počela slaba desetina vprašanih (8%), med njimi več kot polovica (56%) prek spleta. Države, v katerih so vprašani potrebovali te storitve so Nemčija, Italija in Avstrija, a najpogosteje so e-storitve porabljali v Avstriji, nato v Italiji in Nemčiji. Vrstni red držav se torej ravno obrne, kar kaže na to, da ima Avstrija bolj razvite e-storitve javne uprave.

Če našo raziskavo primerjamo z raziskavo Capgemini, so vprašani v raziskavi RIS 2009 v večji meri zainteresirani za elektronsko urejanje zdravstvenega zavarovanja, priznavanje izobrazbe oz. drugih kvalifikacij in priznavanje listin kot sta poročni ali rojstni list. Vprašani, ki so mesec ali dlje celo živeli v tujini, pa so v splošnem za področja e-javne uprave zainteresirani bolj kot vprašani v raziskavi Capgemini. Izjema je le področje davkov, kjer so manj zainteresirani kot vprašani v raziskavi Capgemini.

Analiza podjetij

Med storitvami javne uprave, ki jih podjetja uporabljajo so najpogostejše: urejanje davkov, urejanje zdravstvenega zavarovanja za zaposlene, urejanje pokojninskega zavarovanja, prispevkov in pridobivanje podatkov iz uradnih evidenc (podjetja naštete storitve uporabljajo na mesečni ravni). Bolj poredko uporabljajo storitve javnih naročil, davčnih spodbud in zaščite potrošnikov (podjetja so jih uporabila le enkrat doslej).

Podjetja med najbolj zaželene e- storitve javne uprave uvrščajo pridobivanje podatkov iz uradnih evidenc, urejanje davkov, davčnih spodbud ter izpolnjevanje in oddaja različnih vlog. Med najmanj zaželene oz. potrebne za podjetja se uvrščajo storitve zaščite potrošnikov in izvoznih deklaracij.

Podjetja izražajo še večje zanimanje za pridobivanje podatkov iz uradnih evidenc. A kot pomembno ocenjujejo tudi področje davčnih spodbud, ki je sicer glede pogostosti rabe ta hip precej na dnu in pa izpolnjevanje ter oddaja vlog, ki se glede pogostosti rabe trenutno nahaja na sredini lestvice. Podjetja oz. organizacije najmanj zanimanja kažejo za izvozne deklaracije in deklaracije na embalažah (oz. zaščita potrošnikov).

Največ finančnih prihrankov, bi po mnenju podjetij, omogoča urejanje pokojninskega zavarovanja, prispevkov in urejanje davkov prek spleta, medtem ko bi najmanj finančnih prihrankov prinesla elektronska registracija intelektualne lastnine in urejanje deklaracij na embalažah (področje zaščite potrošnikov).

Glede na ocenjene potrebe, finančne in časovne prihranke, podjetja e-storitve javne uprave prioritizirajo po naslednjem vrstnem redu: urejanje pokojninskega zavarovanja (prispevkov); davčne spodbude; pridobivanje podatkov iz uradnih evidenc; pridobivanje dovoljenj; urejanje davkov DDV/VAT; urejanje zdravstvenega zavarovanja za zaposlene; urejanje kadrovskih zadev; izpolnjevanje in oddaja vlog; registracija podjetja; oddaja statističnih podatkov; javna naročila; registracija intelektualne lastnine; izvozne deklaracije; zaščita potrošnikov (deklaracije na embalažah).

Primerjava z evropsko raziskavo Capgemini 2004 pokaže, da evropska podjetja z vidika potreb višje postavljajo storitve urejanja davkov, izvoznih deklaracij, registracije podjetja in registraciji intelektualne lastnine. Pri slovenskih podjetjih oz. organizacijah izstopa zlasti področje javnih naročil. V splošnem bi lahko dejali, da slovenska podjetja višje kot evropska vrednotijo le tiste storitve e-uprave, ki so pri nas slabše razvite kot v Evropi - nimamo pa urejenega področja elektronskih javnih naročil. Sicer slovenska podjetja pripisujejo panevropskim storitvam nižji pomen kot v EU.

Povzetek

 

Sklepne ugotovitve: implementacija čezmejnih e-storitev

  • Varnost podatkov. Varovanje osebnih podatkov mora biti zagotovljeno tako v nacionalnih kot tudi čezmejnih storitvah. To zahtevajo smernice zapisane v Data Protection Directive. Vsaka država članica mora te direktive upoštevati v svoji nacionalni zakonodaji. V razvoju čezmejne storitve pa se srečujemo s problemom povezovanja različnih rešitev v državah. Priporočljivo je, da se o načinu reševanja tega problema dogovorijo vpletene strani že zelo zgodaj in postavijo natančen in jasen koncept.
  • Zakonski okvir. Vsaka država članica ima svojo zakonodajo v okviru katere morajo biti usklajene storitve. Hkrati pa se pri čezmejni storitvi pojavi še potreba po uskladitvi z zakonodajo ostalih sodelujočih držav. Če želimo uspešno povezati nacionalne IT sisteme, je priporočljivo, da pravne zahteve čim prej dorečemo, saj bodo le tako države sposobne sprožiti potrebne iniciative za prilagoditve zakonov in drugih predpisov. Naknadno spreminjanje zasnove informacijskega sistema vsekakor ni racionalno.
  • Digitalna poverilnica in sistem identifikacije. Dokazovanje istovetnosti uporabnika lahko ugotavljamo preko ustreznih mehanizmov, ki so na voljo: biometrične lastnosti, PIN, gesla, eID,… Različne izvedbe prinašajo tudi različne prednosti in slabosti. Odločitev, kaj izbrati, je odvisna od varnostnih zahtev, ki jih storitev zahteva. Večja je možnost zlorab, večjo stopnjo avtorizacije izberemo. Lahko se odločimo tudi za kombinacije več mehanizmov varnosti. Pomembno je, da je za vse sodelujoče zahtevana in zagotovljena ista stopnja varnosti.
  • Varna on-line povezava. Ne glede, kakšen sistem povezanosti implementiramo,. pomembno je, da nam zagotavlja varen prenos in neokrnjenost podatkov. Zagotoviti mora avtentifikacijo uporabnika med procesom komunikacije in hkrati visok nivo enkripcije podatkov, ki se prenašajo.
  • Varnostne politike. Varnostne politike morajo biti dorečene na nivoju vseh partnerjev, ki sodelujejo v razvoju določene čezmejne storitve.
  • Premostitev tehnoloških različnosti. Države v svojih nacionalnih sistemih lahko uporabljajo nekompatibilne tehnologije. Problem je predvsem tehnološke narave, ki naj ga rešijo strokovnjaki s področja IT. Največji problem pri tem lahko nastane, če ni interesa po uskladitvi in kompromisnih rešitvah.

Iskanje rešitve implementacije pan-evropske e-storitve se po navadi ne zaplete pri tehničnem delu ampak pri zakonodajnih, kulturnih in jezikovnih razlikah med državami, ki jih je le težko preseči. Kljub temu, da nam evropska zakonodaja postavlja predpise in smernice, pri skupnih projektih držav še vedno prihajajo na površje razlike med narodi. Za enkrat so vsi skupni projekti, ki so zaživeli tudi v praksi, predhodno sprožili bilateralne (ali več-lateralne) dogovore med sodelujočima državama. Poleg pravnih zadev, je potrebno skleniti tudi dogovor o standardih in protokolih storitev, premostiti jezikovne ovire, kulturne ovire in nenazadnje doseči politični konsenz.

Končne ugotovitve: pan-evropske e-zdravstvene storitve

  • Ugotovimo lahko, da se iskanje rešitev implementacije e-storitev na področju projektov e-zdravja v nekaterih točkah prekrivajo s tematiko drugih projektov, ki potekajo v EU:
    • identifikacija pacienta: NETC@RDS, STORK, PEPPOL,
    • identifikacija zdravstvenega osebja: NETC@RDS in HPRO,
    • nudenje zdravstvene storitve: on-line dostop do pacientovega zdravstvenega kartona epSOS in on-line čezmejna storitev e-recept epSOS,
    • olajšati poplačilo stroškov opravljene storitve NETC@RDS, TEN4HEALTH idr.,
    • EESSI projekt zagotavlja varnost prenosa podatkov v skladu s smernicami EU na področju socialnega skrbstva.
  • Vpeljava e-storitev že dolgo ni več tehnološki problem, ampak se problem pojavi pri različnih politikah, dojemanju nadnacionalnih struktur v EU, …Pri tem je neizogibno učinkovito sodelovanje nacionalnih in regionalnih oblikovalcev politike in interesnih skupin, da bi rešili pravne, organizacijske in politične vidike.
  • Če bi se odločili za razvijanje čezmejne zdravstvene storitve, bi bilo verjetno v prvi fazi razmisliti o povezovanju z regijami, kamor slovenski državljani pogosto potujejo v času počitnic. Na primer regionalno povezovanje z italijanskimi in avstrijskimi smučarskimi središči. Sodelovanje z določenimi regijami bi bilo potrebno urediti z sporazumi. V prihodnosti je vsekakor potrebno razmišljati tudi o Hrvaški, ki bo v bližnji prihodnosti postala članica EU, saj tja potuje največ slovenskih državljanov. Najprej bi se osredotočili na plačilo zdravstvenih storitev v tujini, saj je to za naše državljane ena od pomembnejših.
  • Zaviralni momenti pri hitrejšem razvoju e-storitev v zdravstvu se pojavljajo že na nivoju zaupanja državljanov v varovanje zasebnosti pri podatkih zapisanih v elektronski obliki. EHR bo moral vsebovati celotno medicinsko zgodovino, ki je sedaj raztresena pri osebnem zdravniku, specialistih, zobozdravniku, klinikah, laboratorijih,… Tako se pri rešitvi vpeljave EHR pojavljajo zadržki ali ne bo prihajalo do izgube oziroma ali bo vnos podatkov pravilen in kdo bo preverjal to, ali ne bo prihajalo do zlorab in vpogledov v zapise tudi s strani nepooblaščenih oseb oziroma ali bo vsak od strokovnega osebja videl vse zdravstvene zapise pacienta, tudi tiste do katerih ne bi smel. Predvsem so to podatki o mentalnem zdravju, spolnih boleznih in podobno. Verjetno bi bilo smiselno podatke EHR nivojsko organizirati in dostope omejiti po nivojih glede na kompetence strokovnega osebja, ki dostopajo do pacientovih podatkov. Hkrati z medicinskim osebjem pa ima vsak državljan pravico do vpogleda vseh svojih zabeleženih podatkov na kartonu in mu mora sistem na nek način to tudi omogočiti. Pri arhiviranju EHR se bo potrebno odločiti ali bo to nek skupni nacionalni arhiv ali bo to razpršen sistem po enotah (različni sistemi), kjer pa prenos med posameznimi sistemi ne bo predstavljal prav nobenega problema.
  • Če želimo, da bodo nacionalne storitve izvedene tako, da pri vključevanju v pan-evropske storitve ne bomo imeli prevelikih problemov, je potrebno dobro proučiti vse, kar je bilo storjeno na področju standardizacije zdravstvenih zapisov. Nič nam ne pomaga učinkovito vzpostavljeno nacionalno e-zdravstveno omrežje, ki ni povezljivo (interoperabilno) z evropskim sistemom in izmenjave z državami EU niso mogoče.
  • Pomembno vprašanje, ki ga je potrebno rešiti in ni vezano le na področje e-zdravja, je elektronska identifikacija vstopajočih subjektov v čezmejnih storitev. Trenutno poleg projekta NETC@RDS, ki se ukvarja z eID pri eEHIC, rešuje podoben problem tudi STORK. Pri obeh projektih pa so bili identificirani podobni kritični problemi, ki jih je potrebno rešiti [enisa2010]: vzpostavitev pravnega in pogodbenega okvira, identifikacija prebivalca iz overitve, ugotavljanje istovetnosti prek državnih meja, vzpostavitev varne on-line povezave, premostitev različnih tehnoloških rešitev, vzpostavitev in uskladitev skupnih varnostnih politik. Posredovanje osebnih podatkov preko meja drugi organizaciji pa sproži dvom o posredovanju osebnih podatkov, saj v drugi državi veljajo drugačnimi zakoni in smernice o varovanju osebnih podatkov. Prav zaradi teh zakonodajnih problemov so države znotraj projekta NETC@RDS podpisale multilateralni sporazum, ki govori o varovanju osebnih podatkov.
  • Postavlja pa se tudi vprašanje ali uporabiti pametne kartice za identifikacijo ali pa bi uporabili kakšno novejšo tehnologijo. Predlogi z nekaterih strani so uporaba tehnologije mobilnih telefonov, ki jih ima že skoraj vsak državljan, ali pa kar biometrija.
  • Čezmejne zdravstvene storitve morajo biti urejene in izvedene tako, da spoštujejo in upoštevajo pacientove pravice: pravica do odobritve, informiranosti, vključenosti, strinjanja z informacijskim procesom, dostopa do lastnega zdravstvenega zapisa. Dolžnost vsega vpletenega zdravstvenega osebja je, da te pravice zagotovi pacientu.

Print

Dostop do RIS poročila

Prenesite PDF