RIS poročila

Naslov E-kompetentni državljan Slovenije danes
Leto 2011
Uvod

V prvem poročilu projekta »E-kompetentni državljan Slovenije« z uporabo sekundarnih podatkov, ki se nanašajo na to področje, orisujemo sliko na področju e-kompetenc (e-znanj in e-veščin) v Sloveniji in primerjalno opozorimo tudi na razvoj področja v EU. Pregled stanja podajamo za ključne ciljne skupine, analiziramo vlogo posameznih ponudnikov in predlagamo izhodišča za aktivnosti pri spodbujanju širšega in hitrejšega razvoja e-kompetenc, potrebnih za učinkovito participacijo v demokratični informacijski družbi. Široka obravnava koncepta e-kompetenc (oz. e-veščin ali e-spretnosti) pomeni vključitev širokega nabora zmožnosti, saj so situacije, v katerih posamezniki prihajajo v interakcijo z IKT zelo raznoliki. Avtorji želimo s tem projektom tudi doseči premik od binarne delitve digitalnega razkoraka glede na dostop do IKT do poudarka na učinkoviti rabi IKT (oz. e-kompetentnosti in pridobivanju e-veščin).

Poudariti je potrebno, da razpoložljivi podatki na področju pokrivajo splošno populacijo in se torej še ne osredotočajo na različne specifične skupine. Prav tako ne omogočajo podatkov za naknadne poglobljene analize posameznih skupin (npr. hendikepirani, manjšine, starejši, nižje izobraženi, delovno neaktivni ipd.) sicer zelo heterogene skupnosti, ki se vključuje v informacijsko družbo.

Povzetek

V pogledu uporabe storitev informacijske družbe je Slovenija v okviru držav EU-27 okoli povprečja EU (70 % uporabnikov interneta v 2010), izrazito pa odstopa po uporabi med upokojenimi in neaktivnimi (Si 24 %, EU 40 %).  Izraziteje v Sloveniji zaostajajo tudi najmanj izobraženi, gospodinje in tujci. Podrobnejša analiza pokaže, da je razvitost specifičnih e-kompetenc je v Sloveniji izrazito nad povprečjem EU v skoraj vseh segmentih, razen pri starejših od 55 let, ki zaostajajo v vseh pogledih in s tem tudi znižujejo primerjalni položaj Slovenije. O razlogih ugibamo – delno gre za generacije, ki so se v zadnjih 10-20 letih zgodaj upokojevale in se ravno izognile uvajanju  IKT v okviru zaposlitve. Vstop v IKT po upokojitvi pa je bistveno težji.

Primerjave tudi kažejo, da je Slovenija nad EU povprečjem pri agentih pridobivanja e-kompetenc (formalno, neformalno, samoizobraževanje), zaostaja le pri izobraževanju v organizacijah. Izjema so zopet starejši in najmanj izobraženi, ki v Sloveniji pridobijo manj e-kompetenc kot primerljivi segmenti v EU, in to v vseh tipih izobraževanja. Digitalni razkorak glede na starost in izobrazbo je torej v Sloveniji nadpovprečen in tudi trendi so neugodni.

Podatki projekta RIS kažejo, da med uporabniki interneta o oviri pri uporabi interneta poroča približno 1-2 % posameznikov (največ  jih navaja vidno oviro). Med neuporabniki interneta o oviri za uporabo interneta poroča  9 % (največ  jih navaja motorično oviro). S širitvijo interneta se prvi delež seveda povečuje. Ker gre za samooceno, so deleži verjetno podcenjeni, kljub temu pa jasno kažejo na znaten populacijski segment.

Posredno merjenje splošne in IKT pismenosti v Sloveniji (RIS 2008) kaže, da je na obeh področjih več skupin, ki se med seboj ločijo predvsem glede na starost, izobrazbo, spol in aktivnost. Identificiramo lahko štiri skupine: i) nizka IKT in srednja splošna pismenost (slabo izobražene, starejše ženske, 26 %); ii) nizka IKT in nizka splošna pismenost (slabo izobraženi starejši moški, 18 %); iii) srednja IKT in visoka splošna pismenost (izobražene ženske srednjih let, 30 %) in iv) visoka IKT ter visoka splošna pismenost (izobraženi, mlajši, šolajoči, 26 %).

V poročilu so poleg potencialne sheme aktivnosti podane tudi potencialne prioritete glede na populacijske segmente in agente izobraževanja.  Na tej osnovi se  lahko v nadaljevanju izvede še podrobnejša analiza kritičnih segmentov.

 

Print