Dnevnik: "Zadnjih sedem let skorajda ne hodi več iz hiše. Šestnajst ur na dan namreč preživi za računalnikom. Tudi spi blizu računalnika, in sicer dvakrat po štiri ure, prvič čez dan, drugič ponoči. Žiga je zasvojen z računalniškimi igrami.

SLOVENSKI PRIMER ZASVOJENOSTI - ŽIGA*, 31 LET.

Za obisk sva se dogovarjala kar nekaj časa. Meni bi bolj ustrezal ponedeljek, njemu torek. Vikendi so rezervirani za intenzivno igranje, ker imajo ljudje po vsem svetu takrat največ časa. Igra pa se pogosto zavleče in tako je imel Žiga v torek ob desetih, ko sem stopila v njegovo "delovno" sobo, za sabo že šest ur "dela".

V sobi je bilo mračno, luči so bile ugasnjene, zavese zagrnjene. V kotu sobe kavč, ob oknu pisalna miza. Na njej računalnik, ob njem televizor. Oba prižgana 24 ur na dan: "Televizijo imam prižgano ves čas, tudi takrat ko spim. Tudi zvoka ne utišam." Njegova ljubezen do računalniških iger najverjetneje izhaja iz ljubezni do televizije in risank. Te so bile njegova prva ljubezen.

Tokrat je za računalnikom sedel njegov 11-letni nečak. Tudi on že sledi stričevim stopinjam: "Med počitnicami igram po 10 ur, začnem ob šestih zjutraj in igram do dvanajstih, nadaljujem zvečer. Med letom igram največ tri ure, ker mi mama ne pusti igrati dlje."

Ni časa za frizuro

Tudi Žiga je z igranjem začel, ko je bil star 11 let: "Leta 1986 sem dobil svoj prvi računalnik. Najprej sem programiral, potem sem odkril računalniške igrice. Tako so me prevzele, da sem jih igral vse noči. Ekran sem prekril z odejo, da starša ne bi opazila svetlobe." Tako je preživel zadnje razrede osnovne šole in celo srednjo šolo. "Računalnik je moje življenje," preprosto pove.

Končal je srednjo prometno šolo: "Učil se nisem, zato sem lahko cele dneve in noči igral. Spal sem na vlaku in tako nadoknadil manjkajoče ure spanja." Po končani srednji šoli se je vpisal na fakulteto za elektrotehniko, smer računalništvo: "Tam bi moral študirati, meni pa so manjkale matematične osnove, in tako sem čez pol leta odnehal." Potem je naredil pripravništvo na letališču Brnik, tri leta delal v špediciji in postal tehnološki presežek. Zdaj že sedem let živi pri starših in prejema 40.000 tolarjev socialne pomoči.

Žiga igra igro World of Warcraft, v kateri več tisoč igralcev z vsega sveta preko interneta igra med seboj. Tako vsak dan več ur preživi v interaktivnem virtualnem svetu, kjer opravlja razne naloge, razvija svojega junaka in tava po neskončni pravljični deželi. V tej igri klasičnih nagrad ni: "Nabiram si stvari, recimo boljše orožje. Ker ta hip potrebujem boljše orožje, sem se odločil, da bom 'pvpjal ' štiri mesece. Čez en mesec bom dobil ta 'item ' in bom potem 'demage output '." To pomeni, da bo njegov junak, ko bo dobil orožje, močnejši in bo lahko drugim soigralcem naredil več škode.

Žiga je eden boljših igralcev Warcrafta v Sloveniji: "Vem le še za enega iz Koroške, ki igra približno toliko kot jaz. Ampak ga velikokrat zasačim, da je AFK - 'away from keyboard '. Ko mu kaj napišem, se ne odzove, njegov junak pa je v tem času aktiven." Sistem igre je namreč narejen tako, da je tisti, ki več igra, boljši. Zato igra vsaj 16 ur na dan. So se pa s soigralci prav zdaj dogovorili, da si bodo čez poletje malce oddahnili. "Sam bom počitek izkoristil za igranje kakšne druge igre."

Žiga počitka ne pojmuje tako kot drugi ljudje. Časa, pravi, mu nenehno zmanjkuje, pogosto tudi za hrano: "Pojem tisto, kar se da hitro pripraviti: hrenovke, jajca, čokolešnik. Včasih mi kaj skuha tudi mama in potem na hitro pojem ob računalniku. Se pa kdaj zgodi tudi, da ne jem nič. Takrat si s cigareto preženem najhujšo lakoto." Približno trikrat na mesec gre v trgovino. Kupuje na zalogo: pakete tobaka, čips, napolitanke, čokolado, kokto in polnozrnat kruh. Je varčen človek. Štirideset tisočakov socialne podpore mu popolnoma zadošča za njegove potrebe. "7500 tolarjev plačam za internet, 3000 za igro, ostalo porabim za hrano in cigarete."

Časa mu je zmanjkalo tudi za česanje in britje, zato se je lani, po šestih letih, ko se že eno leto ni počesal, obril in ostrigel. "Lasje so se mi zavozlali in jih nisem več mogel razčesati." Brada mu je v šestih letih zrasla do popka: "Včasih mi je kakšen čik padel v brado in jo malo požgal, tako da je bila zelo nenavadne oblike. Sicer pa videz, če sediš pred monitorjem, sploh ni več pomemben."

Na dan mojega obiska je bil urejen. Obraz sta mu krasila leto dni stara brada in kratko pristriženi lasje.

Garač brez plače

Žiga svojo delovno sobo redko zapusti. Izjema so četrtki: "Igram nogomet. Trening traja uro in pol, ampak jaz vedno malo zamudim in prej odidem. Pa tudi kondicije nimam več, tako da večino časa preživim v golu."

Zadnjih pet let v sobi, kjer dela, tudi spi: "Prej sem spal v spalnici. Zdaj pa nimam več časa, da bi hodil tja." Ko postane zaspan, se preprosto uleže na kavč in pokrije z odejo: "Ravno včeraj sem bil v spalnici. Posteljo in omaro so že začele prekrivati pajčevine."

Klasičnega družabnega življenja ne pozna. Ko je bil še najstnik, je druženje pomenilo predvsem popivanje. Zdaj ga to ne zanima več: "Saj imam vse v igrici, samo dotikov nimam, drugače pa imam vse." S soigralci se namreč tudi pogovarjajo. Največ seveda o igri. Se pa včasih zgodi, da poklepetajo tudi o čem drugem: "Imam soigralca iz Izraela in kdaj pa kdaj poklepetava tudi o vojni, ki divja okrog njega."

Ko ga povprašam, kako je z ženskami, ga spravim v zadrego: "Punce, ja. Ne vem. Sem se tudi oddaljil. Kot da jih ni, saj je zanimivo, samo ne vem, malo sem 'smotan '. Hm... najbrž me je strah... (smeh). Mislim, da sem 'shy '. Vidite, še slovenskih izrazov ne poznam več, prej mi pride na misel angleški izraz kot slovenski."

Žiga nikoli ni imel punce in si najverjetneje nikoli ne bo ustvaril družine. Pravi, da mu ni žal, da je tako, in da takšnega življenja ne more pogrešati, ker ga ni nikoli živel. Zaposlitev pa je imel, in to včasih pogreša. Če bi mu zdaj ponudili službo, bi jo sprejel, a šele čez tri tedne. Toliko časa namreč še potrebuje, da svojemu junaku priskrbi orožje.

Na vprašanje, kako na to njegovo razvado gledata starša, odgovori: "Meša se jima. Najbolj ju moti to, da nič ne delam. Bolj kot to, da igram igrice. Vsake toliko časa pride do prepirov, takrat me podita od doma." Prepiri pa ne trajajo dolgo. Starša se pomirita in Žiga spet lahko v miru sede za svoj računalnik. "Zelo dobra človeka sta. Njun sem in rada me imata." On pa si želi le, da bi starša razumela, da je to, kar počne, tudi delo. Trdo delo, saj vsak dan vsaj 14 ur presedi za računalnikom. Res pa je, da mu tega nihče ne plača.

Dobra grafika v resničnem svetu

Žiga ve, da je to, kar počne, zasvojenost: "Sem pač zasvojen, tako kot tisti, ki se drogirajo. Mogoče me bo kdaj srečala pamet, čeprav močno dvomim." Pa tudi želje po tem, da bi ga srečala pamet, kot pravi, nima. Verjame pa, da bi se lahko odvadil, če bi se za to odločil: "Najprej bi si odklopil internet, potem bi najverjetneje imel abstinenčno krizo, potem pa bi se zagotovo zapil. Ne vem, mogoče pa bi se usedel na kolo in obsedeno kolesaril. Nekaj pač moraš imeti v življenju, da te vleče naprej, drugače življenje nima smisla."

Enkrat je že nehal igrati za tri dni. Najprej se je teden dni psihično pripravljal na to prekinitev: "Skoraj cel teden sem se trudil igrati čim manj in čim slabše."

Žigi je njegov način življenja všeč. Prav nič ga ne skrbi, kaj bo počel čez 40 let: "Bo že kakšna dobra igrica na tržišču." Zdaj pa že komaj čaka novo igro, ki pride ven maja prihodnje leto.

Ura se je bližala poldnevu in Žigu je pogled vedno pogosteje uhajal k računalniku. Čas je bil, da najin pogovor končava. Preden sva se med vrati poslovila, je pomežiknil in dejal: "Sem slišal, da imate v resničnem svetu zelo dobro grafiko."

.

* Žiga je izmišljeno ime. Zamenjali smo ga na željo intervjuvanca. Živi namreč v manjšem kraju v Ljubljanski kotlini in ne želi, da bi ga prepoznali znanci njegovih staršev."

Vir: Jamnik, Biba. Računalik je moje življenje. Dnevnik, 22.7.2006.