Naslov V omami iger na srečo
Avtor Matos Urša
Leto 2001
Vir

Mladina

Ustanova Mladina
Datum vnosa 06.02.2009, 09:44
Povzetek

Mladina: "V Sloveniji je čedalje več hazarderjev, ki so za kratkotrajen adrenalinski impulz pripravljeni žrtvovati celotno premoženje in družino.

Danes 31-letni Ljubljančan Matic Križaj je v igralnico prvič vstopil pri 23 letih. Z dvema prijateljema so že prvi večer zapravili 200.000 tolarjev. "Verjeli smo, da bo naslednjič boljše, zato smo v igralnici viseli skoraj vsak večer." Navada je kmalu prešla v adrenalinsko odvisnost. Hodil je od igralnice do igralnice in v sedmih letih na ruleti zapravil več kot 25 milijonov tolarjev. Včasih je v enem samem večeru zaslužil tudi do pol milijona tolarjev, a je igral toliko časa, da na koncu ni imel niti za avtobus do Šiške. "Tako sem bil zatopljen v igro, da nisem imel pojma, kdaj je bila ura štiri zjutraj. Domov sem šel peš ali pa sem poklical očeta." Ker je bil strojni tehnik brez redne službe, ni imel ravno bajnih mesečnih prihodkov. Od kod mu torej denar za igranje? "Znajdeš se. Čez dan razmišljaš o sistemu, ki ti bo prinesel zadetek, in o tem, kako boš prišel do denarja, popoldne greš igrat poker, zvečer pa si v igralnici prvi in komaj čakaš, da se začne. Gre za podobno obnašanje kot pri odvisnikih od mamil, ki ves dan razmišljajo, kako bodo dobili denar za šus. Sam sem nekaj denarja zaslužil s honorarnim delom, šel sem v minus na tekočem računu, si sposojal pri prijateljih, najel posojila pri različnih bankah, sposojal pa sem si tudi pri Črnogorcih v igralnicah. V začetku ti denar posodijo z desetodstotnimi mesečnimi obrestmi, če s plačilom zamujaš, pa se obresti povzpnejo tudi do deset odstotkov na dan. Seveda sem večkrat bežal pred mafijo." V igralnicah so takšni gostje, kot je Matic, vedno dobrodošli. Nikogar ne zanima, kakšna je njihova osebna stiska. Dokler prinašajo denar, jih igralnice častijo kot bogove. "V Hitu so mi sicer zatrdili, da vstop prepovedo ljudem, pri katerih vidijo, da so padli na dno, ampak tega jim ne verjamem. Navsezadnje igralnice tudi ne bi smele posojati denarja, pa to vseeno počno. Seveda ga posojajo samo tistim, za katere verjamejo, da bodo posojilo lahko vrnili." V igralnicah prevladujejo moški srednjih let, med njimi je tudi precej krupjejev, ki pa v igralnici, kjer so zaposleni, ne smejo igrati. Matic pravi, da je v Sloveniji ljudi, ki so od odvisni od hazarderstva, veliko. V Novi Gorici se govori o vsaj tristo ljudeh, še več naj bi jih bilo v Ljubljani. Zase pravi, da je letos dokončno zapustil začarani krog. "Za začetek sem se z vsemi slovenskimi igralnicami dogovoril, da mi za dve leti prepovedo vstop." Upa, da nikoli več ne bo prestopil praga igralnice, čeprav ga tja vleče že zgolj govorjenje o ruleti.

Maticova zgodba ni nič drugačna od zgodb mnogih drugih patoloških hazarderjev, le s to razliko, da se je odločil prenehati in da je pred nekaj meseci ustanovil prvo slovensko društvo za preprečevanje odvisnosti od hazardiranja. To je naredil tudi zaradi tistih, ki jih je hazardiranje spravilo na kant in jim uničilo družine. Eden njegovih prijateljev je na primer zapravil ves denar, izgubil družino in živi kot klošar. Drugi so prodali hiše, da so lahko odplačali dolg mafiji. Tretji so v kazenskem postopku zaradi finančnih mahinacij.

Čeprav je patološko hazardiranje po mednarodni klasifikaciji opredeljeno za duševno motnjo, v Sloveniji vsaj za zdaj nobena zdravstvena ustanova sistematično ne zbira podatkov o številu patoloških hazarderjev in njihovih usodah. Zato pa so toliko zgovornejši podatki iz ZDA, kjer se z raziskovanjem in zdravljenjem patološkega hazardiranja ukvarjajo že leta in kjer ugotavljajo, da kar 17 odstotkov igralcev poskusi narediti samomor, 99 odstotkov jih zagreši kakšno kriminalno dejanje, več kot 90 odstotkov pa jih igra na srečo tudi po tem, ko že vse izgubijo.

Epidemija nove dobe

Leta 1978 so bile igralnice legalizirane samo v dveh ameriških zveznih državah - New Jerseyju in Nevadi. Dvajset let pozneje samo še dve zvezni državi ne poznata vsaj ene od oblik legalnega hazarderstva. Že ta podatek pove, za kako hitro rastočo dejavnost gre. Američani so samo lani za legalno hazardiranje zapravili 60 milijard dolarjev, od tega 45 odstotkov za igranje na državni loteriji, 45 odstotkov za igranje v kazinojih, preostalih 10 odstotkov pa za igranje tombole in podobnih iger. Še večji so zneski pri ilegalnem hazardiranju, saj naj bi vsako leto v ta namen zapravili kar 600 milijard dolarjev, in to večinoma za ilegalne športne stave. Zanimiv je tudi podatek, da kar dobro polovico dohodka igralnicam prinesejo patološki hazarderji, teh pa je v ZDA skoraj tri odstotke ali približno 7,5 milijona celotne populacije. Ugotovili so še, da vsak dolar, pridobljen v igralništvu, prinese tri izgubljene dolarje zaradi ekonomskih in socialnih posledic in da vsak zasvojeni hazarder družbo stane od 13.000 do 30.000 dolarjev. Med udeleženci iger na srečo je tudi čedalje več najstnikov in upokojencev. Po telefonski anketi ameriškega nacionalnega sveta za probleme hazardiranja se s hazardiranjem ukvarja kar 77 odstotkov otrok, starih od 12 do 17 let. Ker vstopa v igralnice nimajo, se jih 50 odstotkov udeležuje kartanja s prijatelji, 30 odstotkov pa jih denar zapravlja za športne stave. V ZDA vsak dan 3000 ljudi dopolni 50 let. V nekaterih zveznih državah je kar 14 odstotkov ljudi, katerih klice sprejemajo na telefonski liniji za pomoč v stiski, starejših od 55 let. Najdejavnejši v boju zoper patološko hazardiranje so v ameriški zvezni državi New Jersey, kjer je samo leta 1999 na posebno telefonsko številko za pomoč v stiski poklicalo kar 26.080 ljudi oziroma tisoč več kot leto poprej. Od tega jih je 69 odstotkov povedalo, da igrajo v igralnicah, 31 odstotkov na loteriji, 21 odstotkov jih stavi na športne izide, 19 odstotkov na konjskih dirkah, 7 odstotkov pa jih igra tombolo. Povprečni letni zaslužek igralca je leta 1999 znašal 44.144 dolarjev, povprečni letni dolg pa 34.973 dolarjev. Leto poprej je zaslužek znašal 36.134 dolarjev, dolg pa kar 38.030 dolarjev. Statistika kaže, da pri igranju iger na srečo prevladujejo poročeni ali samski moški srednjih let. Kar 19 odstotkov igralcev ima otroke, ki so stari manj kot deset let. Povprečni igralec v igralnici preživi dobrih osem ur na dan in v tem času popije samo eno pijačo. V povprečju imajo igralci težave s hazardiranjem 14 let, poleg tega jih ima skoraj štiri odstotke težave z alkoholom, prav toliko pa tudi težave z drogo. Po besedah Eda Looneyja, izvršnega direktorja neprofitnega Združenja za boj proti kompulzivnemu hazardiranju v New Jerseyju, je največ klicev od januarja do marca, ko poteka finale prvenstev v rugbyju, baseballu in košarki in ko so športne stave na vrhuncu.

Mrzlica se pogosto začne že v osnovni šoli, se nadaljuje v srednji šoli in nato na fakulteti. Združenje za boj proti kompulzivnemu hazardiranju v New Jerseyju je leta 1991 naredilo anketo med 3000 študenti. Ugotovitve so bile porazne. Več kot 90 odstotkov jih je stavilo vsaj enkrat na leto, več kot 30 odstotkov pa jih je hazardiralo vsaj enkrat na teden. Res je sicer, da veliko mladih iz te začetniške zabave ne razvije bolestne obsedenosti, nekaj pa se jih kljub vsemu ujame v začarani krog. Raziskava dr. Kena Wintersa z Univerze v Minnesoti je na primer razkrila, da je pri mladini tveganje za razvoj patološkega hazardiranja kar štirikrat večje kot pri odraslih. Zadnja leta je med mladimi še zlasti priljubljeno hazardiranje prek interneta. Gre za multimilijarden posel. V ZDA je trenutno na razpolago več kot 1000 internetnih strani za hazardiranje, od teh jih je vsaj 400 posvečenih športnim stavam. Ker je med hazarderji čedalje več patoloških primerov, ki so za kratkotrajno srečo pripravljeni žrtvovati ugled, družino in celotno premoženje, ima večina zveznih držav svoje telefonske linije za pomoč ljudem v stiski, zdravljenje pa ponujajo številne ustanove.

Slovenske razmere

V Sloveniji ustanove, ki bi bila specializirana za zdravljenje patološkega hazardiranja, nimamo. Še najbolj dejavna na tem področju sta dr. Vilijem Ščuka iz novogoriškega zdravstvenega doma in klinična psihologinja specialistka Jasmina Una Tumpej iz enote za zdravljenje odvisnih od alkohola na Psihiatrični kliniki Ljubljana. Tumpejeva se sicer ukvarja z zdravljenjem alkoholikov, z ambulantnim zdravljenjem hazarderjev pa se je začela ukvarjati šele pred dobrim letom. V skupini, ki se srečuje enkrat na teden, je štirinajst članov, starih od 22 do 60 let, pripravlja pa tudi ustanovitev nove skupine. Pri tem poudarja, da v skupini niso samo pacienti s težavo patološkega hazardiranja, ampak tudi pacienti s težavo odvisnosti od psihoaktivnih snovi. "Glede na število ljudi, ki se zaradi hazardiranja zdravijo pri meni, ne bi mogla trditi, da gre za zelo razširjen problem. Vendar je slika povsem drugačna, če pogledamo število mesečnih klicev na kliniko. Teh je vsaj dvajset, včasih pa tudi bistveno več. Problem je torej zelo razširjen, le da se ljudje zaradi strahu ali sramu ne upajo priti na psihiatrijo." Poudarja, da pri hazardiranju ne gre za odvisnost, kakršna je odvisnost od alkohola ali droge, ampak za duševno motnjo nagibov in navad oziroma za ponavljajoč se spodrsljaj pri upiranju nagibu. Za razvoj motnje je včasih potrebnih tudi deset let. "Gre za tri faze razvoja motnje. V prvi fazi patološkega hazarderja ne morete ločiti od navadnega družabnega hazarderja. Potem sledi veliki dobitek ali big win, ki spremeni človekovo miselnost. Sledi druga faza, ko oseba ni več sposobna nadzorovati impulzov in je za igro pripravljena tvegati vse. V tretji fazi je že povsem na dnu, pogosto v kazenskem postopku, brez družine, službe, prijateljev, in šele takrat začne iskati pomoč."

Za kompulzivne hazarderje so značilne nezmožnost sprejemanja realnosti, čustvena negotovost in nezrelost. Ko nimajo denarja za igro, občutijo krizo, ki se izraža v živčnosti, lažnivosti, agresiji, frustracijah in propadu medčloveških odnosov. Pri patoloških hazarderjih prevladuje tipičen družinski vzorec, v katerem je oče medla figura, mati pa mučenica, ki vse nadzoruje in otroku daje potuho. Starši so v otrokovi vzgoji zelo nestalni, včasih izrazito kruti, drugič pa izrazito medli, poleg tega so zelo pogosto odvisni od alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi. "Po nekaterih raziskavah naj bi bilo patološko hazardiranje celo posledica kemične spremembe v možganih. Za adrenalinski pospešek, ki se mu ni mogoče upreti. Hazarder navzven včasih deluje kot človek, ki obvladuje položaj in ki ima veliko energije, v resnici pa gre za globoko depresivne ljudi, ki jim igranje pomeni obliko sprostitve in zmanjševanja depresije," pravi Tumpejeva. Hazardiranje je predvsem moški način pridobivanja statusa. Ženske se za vstop v igralnice večinoma odločajo šele po doživetju večjih stresov, kakršna je na primer smrt moža, ločitev ali menopavza, saj jim igralnice dajejo lažni občutek varnosti in pomembnosti.

Nekaj hazarderjev zdravi tudi psihiater dr. Janez Rugelj. "K meni jih zaradi hazarda pride zelo malo, ker imajo potuho pri materah ali ženah. Imel sem ljudi, ki so na ruleti zapravili tudi po 500.000 mark, pa so se kljub temu vrnili na stara pota, ker so jih žene tolerirale." Rugelj pravi, da je hazardiranje simptom nevroze. "Gre za nezrelost za polno življenje. Eni potešitev najdejo v alkoholu, drugi v seksomaniji, tretji v glancanju avtomobilov, četrti pa v hazardiranju. Hazard je samo druga oblika omame. Hazarder življenje doživi šele v trenutku, ko zaradi izgube začuti bolečino. Podobno kot zapuščeni in osamljeni otroci, ki si pulijo lase, ker šele z bolečino začutijo, da živijo."

Tumpejeva pravi, da bodo prvo raziskavo o razširjenosti hazardiranja in njegovih posledicah predvidoma začeli prihodnje leto. Dokler ne bo končana, ne bo mogoče vedeti, koliko je vsaj približno ljudi in družin, zajetih v vrtinec te patologije. Nedvomno pa je že zdaj mogoče reči, koliko ljudi se v naši državi vsaj občasno udeležuje ene ali druge oblike iger na srečo. Po podatkih vladnega urada za nadzor prirejanja iger na srečo je slovenske igralnice lani obiskalo 2,2 milijona ljudi oziroma povprečno nekaj več kot 6000 gostov na dan. Seveda je treba upoštevati, da v to število niso vključeni le slovenski državljani, ampak tudi tujci. Zelo velika je udeležba pri klasičnih igrah na srečo, ki jih pripravljata Loterija Slovenije in Športna loterija. V Sloveniji od 15 do 20 odstotkov populacije sodi med redne igralce, se pravi tiste, ki najmanj enkrat na mesec sodelujejo pri eni od iger, od 45 do 50 odstotkov pa je takšnih, ki igrajo občasno. Celotna vrednost njihovih vplačil je bila lani 13 milijard tolarjev. Športna loterija je še leta 1997 opravila prodajo iger v vrednosti 665 milijonov tolarjev, lani pa jo je povečala na tri milijarde tolarjev. Od tega so lani 319,4 milijona tolarjev namenili za koncesijske dajatve, 73,5 milijona za davek od iger na srečo, čisti dobiček družbe s sedemnajstimi zaposlenimi pa je znašal dobrih 36 milijonov.

Hazard, alkohol in droge med ameriškimi najstniki

Težave s hazardiranjem - 9-23 %

Težave z alkoholom - 8-23 %

Kajenje marihuane - 3-9 %

Druge droge - 1-2,5 %

Vir: The National Council on Problem Gambling, ZDA, 2001

Vir: Matos, Urša. V omami iger na srečo. Mladina, 26.11.2001.

Leto izida - publikacije2001
Print