V okviru prenove izvajanja poučevanja v šolah, so v ZDA kot del pouka geografije, v nekaterih gimnazijah klasično frontalno poučevanje dopolnili z raziskovalno-problemsko orientiranim učenjem. Za orodje, ki služi izvajanju novega načina poučevanja, so izbrali GIS tehnologijo.

GIS je sestavljen sistem, ki povezuje prostorske, organizacijsko-sociološke ter tehnološke komponente, v prepleteno soodvisno celoto. Sestavljajo ga štiri glavne tesno povezane komponente: programska oprema, strojna oprema, prostorski podatki in uporabnik, ki poveže niti vseh komponent v funkcionalen sistem. Končni rezultat so nove, z GIS konceptom pridobljene informacije o opazovanem problemu. Pridobitev uvedbe GIS k pouku ni v samem uvajanju nove tehnologije k pouku v šoli, niti nov problemsko orientiran način učenja. Največja pridobitev je vzpodbujanje mladih, ki preko GIS projektov dobijo aktivno vlogo pri seznanjanju z okoljskimi problemi v lokalni okolici, kar pripomore k lažjemu uvidenju globalnih ekoloških, socialnih in drugih problemov.

Ker je GIS kot del pouka geografije v ZDA polno zaživel, se je tudi skupina šol v Evropi odločila izvesti pilotski projekt, ki bi demonstriral koncept GIS in njegovo vlogo kot sestavni del pouka geografije v šoli. Projekt GISAS, ki bo udejanil GIS kot del predmeta geografije, je odobrila evropska komisija za izobraževanje, njegov koordinator pa je oddelek za geografijo helsinške univerze.