Vse več staršev se zaveda, kako pomembno je naše ravnanje – ne le dobre želje –, da bo razvoj otroka potekal tako, da bo le-ta zrasel v zdravega, ustvarjalnega in srečnega človeka.

Na vzgojni proces vpliva veliko dejavnikov: osebnostne lastnosti staršev, lastne izkušnje iz časa odraščanja, partnerski odnos, poučenost o razvoju otroka, … Sestavni del odgovorne in zavzete starševske vloge je tudi obvladovanje lastnih osebnostnih lastnosti na način, da te ne posegajo moteče v vzgojna ravnanja. Dobri starši se znajo izogniti pastem, v katere so se zapletali tisti, ki so vzgajali njih, in ne ponavljajo napak, ki so s strani njihovih staršev neugodno vplivale na njihovo osebnostno zorenje. 

Starši vzgajamo svoje otroke tudi za to, da bi jih pripravili na življenje, ki jih čaka. To pomeni, da jih moramo opremiti s spretnostmi in sposobnostmi, ki jih bo od njih zahtevala prihodnost. Zato je prav, da vzgoji oziroma razvojnim potrebam otroka posvetimo vso pozornost in da smo hkrati dojemljivi za stvarnost, ki čaka otroka in v kateri bo moral nekoč čim bolj samostojno in z zaupanjem vase živeti.

Priročniki o vzgoji ne morejo nadomestiti posluha staršev za otrokova čustva. Tudi ne dajejo vzgojnih navodil, ki bi kar sama od sebe zagotavljala otrokov zdrav osebnostni razvoj. Lahko pa nas spomnijo na nekatera pomembna in odločilna vzgojna vprašanja in povečajo našo notranjo starševsko gotovost, ki jo daje ustrezna povezava znanja o otrokovem razvoju, osebno in pristno odzivanje na otrokovo doživljanje in vedenje ter pripravljenost, da se otroku in družinskim odnosom posvetimo z vso zavzetostjo, odgovornostjo in veseljem.

Prof. dr. Martina Žmuc Tomori, dr. med.

Vir: ne-odvisen.si, 17.03.2012