Konec 60. in v 1. polovici 70. let prejšnjega stoletja revije z otroško pornografijo še niso bile nezakonite, piše Moj mikro. Vodilne proizvajalke in razpečevalke otroške pornografije so bile Danska, Švedska, Nemčija in Nizozemska. V ZDA se je ta zgodba končala leta 1977, ko je FBI ugotovil povezavo med organiziranim kriminalom in proizvodnjo ter distribucijo otroške pornografije.
Svetovni splet je na tem področju prinesel nove razsežnosti, za pedofile pa je privlačen predvsem zaradi možnosti anonimnosti, ponarejanja identitete, izmenjave pornografskega materiala, itn. Pedofile zelo zanimajo spletne klepetalnice, forumi in socialna omrežja, saj te storitve omogočajo vzpostavitev neposrednega stika z otroki pod lažno identiteto.
Pedofili v klepetalnicah žrtve zavajajo s pozornostjo, prijaznostjo, z obljubami in darili. Na srečo je podobno učinkovita tudi strategija, ki jo pri iskanju pedofilov uporabljajo kriminalisti. Ti se izdajajo za nedolžne otroke in skušajo pritegniti pozornost pedofila ter se, ko je sum utemeljen, dogovoriti tudi za srečanje.
Pedofili se označujejo za osebe, ki jih spolno privlačijo otroci v obdobju pred puberteto. V javnosti svojih nagnjenj ne razkrivajo, lahko so dobro situirani in družbeno integrirani. Večinoma sami po sebi niso nasilni, pogosto so sramežljivi, pasivni in nezadovoljni sami s seboj. Večina jih je moškega spola in otroke začnejo zlorabljati v svojih srednjih letih.
Glede premorov v zaposlitveni karieri so pedofili nejasni in skrivnostni, saj so ti premori lahko posledica prestajanja zapornih kazni. Ponavadi imajo delovno mesto, kjer imajo vsakdanji stik z otroki, v nasprotnem primeru pa to delo opravljajo prostovoljno. Pedofili imajo navadno hobije, ki so všeč otrokom. Zbirajo drage in priljubljene igrače, njihov bivalni prostor ali posebna soba pa je opremljena v stilu odraščajočih otrok.
Svetovni splet tudi otrokom prinaša neslutene možnosti raziskovanja in širjenja obzorij, hkrati pa jih izpostavlja nevarnostim. Policija opozarja, da je za starše pomembno, da se o teh nevarnostih pogovorijo z otrokom. Starši naj otroku tudi razložijo, da brez dovoljenja in vedenja staršev nikomur ne sme povedati svojih osebnih podatkov in da naj na spletu ne objavlja svojih fotografij, niti z mobilnega telefona ne.
Tipičen pedofil bo v svojem življenju zlorabil več kot 360 žrtev, 30-60 pa jih bo zlorabil, preden ga bodo sploh odkrili. Pedofili otroke v ta dejanja ne prisilijo z uporabo sile, ampak s psihološko manipulacijo oz. odmikom pozornosti, npr. da se povsem nedolžni dotiki zaključijo z neprimernim otipavanjem. Pedofil pred samim seboj in pred otrokom zmanjšuje pomen dejanja, ki ga je storil, in si izmišlja razna neumna opravičila.
Med otrokom in pedofilom lahko pride tudi do t.i. stockholmskega sindroma, ko se otrok čustveno naveže na pedofila in hrepeni po njegovem sprejemanju in nadaljnjem odobravanju. Pedofili dobro obvladajo manipulativna orodja in jih stalno izpopolnjujejo. Velikokrat kot most do čustvenih vezi z otrokom izkoristijo mater samohranilko in nato skušajo doseči svoje z manipulacijo. V 80 % primerov otroka zlorabi najožji član njegove družine, saj ga otrok pozna in mu zaupa.
Lani je slovenska policija na okrožna državna tožilstva podala 56 kazenskih ovadb zaradi prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva (176. člen kazenskega zakonika). Največ (39) ovadb je bilo za primere razširjanja seksualnega gradiva, ki prikazuje otroke oz. mladoletne osebe. V 8 primerih je storilec otroku do 15. leta prikazoval pornografsko gradivo, v 9 primerih pa zlorabil otroka ali mladoletno osebo za izdelavo pornografskega gradiva. Veliko prijav je policiji posredovala tudi prijavna točka Spletno oko.
Vir: Zorko, Samo R. Poreden sosedov striček … Moj mikro, oktober 2009
Vir slike: Nmag.gov
