Naslov Kdo nadzoruje svetovni splet?

Velik del Azije in države Bližnjega vzhoda so pred slabima dvema letoma doživeli enega največjih mrkov interneta v njegovi zgodovini, ker je bil pretrgan optični kabel, ki povezuje Evropo in Azijo, piše Delo.

Čeprav je dogodek postal medijsko zanimiv, pa so le redki opozarjali, da je na mrk moč gledati kot na opomin, na kakšnih geografskih in političnih temeljih v resnici temelji kibernetski prostor, v katerem domnevno ne obstajajo geografske, nacionalne in podobne ovire fizičnega sveta. Čeprav je na svetovnem spletu prisotnih že več kot 1,6 milijarde posameznikov, ves mednarodni promet prenaša nekaj podmorskih kablov in ga usmerja 13 glavnih hrbteničnih strežnikov.

Optični kabli so večinoma položeni ob starih telefonskih povezavah, ki so jih polagale kolonialne velesile. Podobno kot naftovode in druga strateško pomembna ožilja, jih upravljajo politični nasledniki teh sil. Ker kolonialna zapuščina poleg fizične infrastrukture bremeni še druge vidike spleta, denimo programsko opremo in intelektualno lastnino, se ob tem pojavlja vprašanje, kdo nadzoruje svetovni splet.

Vsaka naprava in spletna stran mora imeti edinstven spletni naslov in v ta namen so bile ustanovljene posebne organizacije za globalno upravljanje s temi naslovi, kamor spada tudi ICANN. Njena vloga se sicer zdi podobno birokratska kot je denimo določanje telefonskih številk, vendar je njen vpliv bistveno večji, saj njena pravila veljajo za ves svet, ne glede na državne meje. Od nje je denimo odvisno, ali bo Tajvan kljub nasprotovanju Kitajske lahko na spletu postal država in pridobil končnico .tw.

Ameriška vlada se sprva ni vpletala v delovanje interneta, čeprav je financirala njegov nastanek. Zgodnji internet se je razvijal predvsem v akademskem okolju, za njegovo delovanje pa so skrbeli ugledni pionirji, ki so zagovarjali, da mora splet ostati odprt sistem, ki bo pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom.

Začetki komercializacije spleta

Pasivno politiko ameriške vlade je v začetku 90. let spremenil Ira Magaziner, svetovalec Billa Clintona. Magaziner je menil, da bo ameriško gospodarstvo imelo veliko koristi od komercializacije interneta. Zagovarjal je tudi stališče, da mora ameriška vlada ustvariti sistem upravljanja spletnih naslovov, ki bo prijazen do e-poslovanja in ki bo omogočal povrnitev naložb, saj bi bila podjetja le v tem primeru pripravljena vložiti velike vsote denarja v razvoj spletnih storitev in vsebin.

Ameriška vlada je tako prevzela nadzor nad imenikom internetnih imen in leta 1998 ustanovila ICANN. Sledili so kritični odzivi številnih nacionalnih vlad in mednarodnih organizacij, saj je bilo nadzorovanje tako pomembnega strateškega vira s strani ameriške vlade za preostali svet politično nesprejemljivo.

EU je na Svetovnem vrhu o informacijski družbi (WSIS) leta 2005 predlagala, da bi za internetni imenik morali skrbeti Združeni narodi ali Mednarodna telekomunikacijska zveza (v njihovem imenu). Za ZDA to sicer ni bilo sprejemljivo, a so zaradi pritiska drugih držav udeleženk pristale na kompromisno rešitev, po kateri naj bi se ZDA strinjale z ustanovitvijo posebnega foruma, ki bi odločal o najpomembnejših vprašanjih v zvezi s podeljevanjem spletnih naslovov.

ZDA je na to zavezo letos opomnila tudi evropska komisarka Viviane Reding. Ameriška vlada je nedavno odločila, da ICANN ne bo več podrejen izključno ministrstvu za trgovino, pač bodo pri upravljanju internetnega imenika lahko sodelovale tudi druge vlade. Redingova je te spremembe sicer že pozdravila, vendar dodaja, da se odločitev o neodvisnosti in odgovornosti ICANN-a zaenkrat zdi dobra predvsem na papirju. Tudi nekateri medijski komentatorji so izrazili podobno zadržanost, saj menijo, da napovedane spremembe ne bodo vplivale na podeljevanje nacionalnih domen.

Nekateri kritiki napovedanih reform so imeli drugačen pogled, denimo da so strahovi nasprotnikom ameriškega nadzora internetnega imenika neutemeljeni. Po njihovem mnenju je splet prav zaradi ameriškega upravljanja postal odprto globalno omrežje in da bi bil ICANN tudi v prihodnosti boljši skrbnik imenika, kot bi bila zbirokratizirana Mednarodna telekomunikacijska zveza.

Zavzemanja za večjo informacijsko enakopravnost

Kljub dvomom o tem, da bi napovedane reforme ICANN-a bistveno vplivale na delovanje interneta, pa se pojavlja vprašanje, če bo ZDA uspelo tudi v prihodnosti ohraniti tako visoko stopnjo vpliva pri upravljanju svetovnega spleta. Kitajska in arabske države si že dalj časa prizadevajo za enakopravnejšo zastopanost njihovih pisav na spletu. Indija in nekatere evropske države že več let podpirajo uvajanje odprtokodne programske opreme v šolah in državnih ustanovah, da bi zmanjšale odvisnost od ameriške tehnologije, ki jo poosebljajo Microsoft, IBM in Google.

Kitajska je tudi podprla čimprejšnji prehod na novi naslovni prostor IPv6, saj bo staremu sistemu IPv4 predvidoma čez 2 leti zmanjkalo prostih mest, kar bi lahko močno oviralo nadaljnji razvoj kitajskega gospodarstva. Te odločitve kažejo, da se te države zavedajo, da ima lahko uvedba določenih tehnoloških standardov lahko zelo velik pomen na strateškem in političnem področju ter da je nadzor nad informacijskimi viri lahko bistvena sestavina svetovne in tudi lokalne politike.

Vir: Kučić, Lenart J. Gospodarji spletnega sveta. Sobotna priloga Dela, 24.10.2009

Vir slike: USALogin

Vir Delo
Datum 17.12.2009
Print