Opravljenih je bilo že veliko raziskav, ki preučujejo (ne)povezanost nasilja z igranjem računalniških iger. Nekatere ugotovijo, da obstaja močan vpliv igranja iger na vedenje otrok v resničnem življenju, druge trdijo, da dokaz o vplivanju nasilja v igrah na otrokovo vedenj ni, piše Delo.

Najprej je treba opomniti, da večina iger že v prvi fazi ni namenjenih mladoletnim, temveč polnoletnim, ki naj bi znali zrelo in pametno razmišljati ter ločiti igro od realnega življenja. Prav dober primer je "sporna" igra GTA4, kjer na ovitku jasno navajajo primernost igre in opozorilo, da je igra namenjena starejšim od 18 let, da vsebuje nasilje, uporabo drog in neprimernega jezika. Potemtakem lahko rečemo, da je na to opozorjen vsakdo, in če starši otroka ne mislijo izpostavljati takšni vsebini, mu naj igre ne kupijo.

Problem pa se nahaja v slovenski zakonodaji, saj ne predpisuje obveznega navajanja primernosti iger,. Ni namreč prisotnega PEGI sistema (oznaka za vseevropski informacijski sistem za igre), ki na igro napiše stopnjo primernosti. Zato trgovcem ni potrebno izvajati nadzora, komu proda igro in koliko je ta oseba stara. Po drugi strani pa bi tudi s takšnim sistemom težko omejili dostop do iger, saj smo v dobi interneta. Jasno je, da je večino odgovornosti na starših, ki morajo nadzirati svoje otroke.

Treba se je zavedati, da računalniške igre niso namenjene vsem starostim in neprimerne vsebine niso absolutno neprimerne. V glavi zdrav posameznik lahko preigra vse vrste iger  ter »pobije« več ljudi in stvorov, kot jih je umrlo v vseh vojnah sveta skupaj, a v resničnem življenju verjetno še mački ne bi stopil na rep. Če bi bilo tako, potem bi lahko prepovedali tudi filme, kjer resda ne sodelujemo aktivno, a vendarle spremljamo tako nasilje, spolnost, uporabo neprimernega jezika, diskriminacijo, uporabo drog itd.

Vir: Mihelič, Andrej. Nasilje v računalniških igrah. Delo, 1.8.208.