Akcijski načrt eEurope 2003+ je nastal kot dopolnitev siceršnjih strategij EU na področju informacijske družbe. Znano je, da se je EU tega področja lotila z nekoliko zamude, precej let zatem, ko so v ZDA že v 90-tih letih sistematično uredili telekomunikacije, uvedli elektronska javna naročila, uredili informatizacijo obveznega šolstva in knjižnic, razbremenili on-line prodajo vseh neposrednih davkov ipd.

V tem okviru je nastal tudi splošno znan in mnogokrat citirani ambiciozni strateški cilj EU – to je, postati do leta 2010 najbolj konkurenčno in na znanju temelječe gospodarstvo na svetu.

Prvi akcijski načrt eEurope 2002 je bil sprejet v letu 2000, drugi eEurope 2005 pa v letu 2002. Slednji je dopolnil in nekoliko spremenil tudi spisek kazalcev (benchmark) na tem področju. Že v letu 2000 pa so stekle intenzivne priprave na poseben akcijski načrt eEurope 2003+, ki bi začrtal aktivnosti siceršnjega načrta eEurope 2002 tudi za države kandidatke. Akcijski načrt 2003+ je bil sprejet v letu 2001 in na tej osnovi je bil že dvakrat ocenjen tudi odgovarjajoči napredek, prvič na ministrski konferenci v Ljubljani 2002 in nazadnje v Budimpešti 2004.

Akcijski načrti EU so pragmatična in konkretna gradiva. Evropski administraciji je potrebno v tem pogledu priznati, da je operativna in natančna. V vseh gradivih so namreč natančno opredeljeni vsi relevantni kazalci, s pomočjo katerih se spremlja napredek držav na tem področju. Seveda pa to ne pomeni, da se EU pri tem ne sooča s težavami. Problemi spremljanja informacijske družbe niso majhni. Kljub množici EU projektov, ki so bili tako ali drugače posvečeni vidikom informacijske družbe, je razmeroma malo primerljivih in ažurnih operativnih kazalcev. Ena ključnih težav pri tem je v usklajevanju statistik na nivoju Eurostata, kjer so se pri poročanju članic in kandidatk srečevali z izjemnimi težavami, saj je bila statistika na tem področju neenotna, skupne akcije pa so potekale prepočasi. Z velikimi napori je Eurostat vzpostavil dve osnovni raziskavi, ki se spomladi 2004 izvajata ne le v vseh državah EU, ampak tudi v kandidatkah, to je anketa podjetij in anketa gospodinjstev. Omenjeni raziskavi sta v EU potekali tudi že v letu 2002 in 2003, vendar so pri objavi rezultatov nastale precejšnje težave, tako smo npr. šele v začetku leta 2004 dobili nekatere rezultate iz leta 2002. Vsekakor pa bodo v bodoče uradni podatki Eurostata predstavljali osnovo za spremljanje informacijske družbe v EU.

Zaradi opisanih težav pri harmonizaciji nacionalnih statističnih uradov na področju statistike informacijske družbe je EU doslej zbirala podatke tudi v okviru anket Eurobarometer in FlashEurobarometer, ki so vsa leta predstavljali tudi osnovo za primerjave držav EU, predvsem velja to za 6-mesečni FlashEurobarometer o uporabi interneta.V okviru Eurobarometra pa so izvajali tudi posebne razstave šolskih zavodov, podjetij, zdravnikov ipd. Seveda pa so se vse navedene raziskave omejevale na članice EU, torej EU-15. Vsa pretekla leta je slovenska država - v zadnjem času predvsem preko Ministrstva za informacijsko družbo in Ministrstva za znanost, šolstvo in šport - v okviru projekta RIS sofinancirala izvedbo odgovarjajočih raziskav Eurobarometer tudi v Sloveniji, zato obstajajo za najpomembnejše indikatorje za Slovenijo povsem primerljivi podatki (rezultati so na http://ris.org). V letu 2003 pa so se raziskave informacijske družbe Eurobarometer nepričakovano zaključile, čeprav so bile predvidene. Neuradno so bili vzroki za to nekateri metodološki problemi.

V pogledu primerjav članic in kandidatk pa doslej ni bilo veliko virov. Za leto 2003 so torej bili na voljo zgolj mednarodno primerljivi rezultati posebnega projekta SIBIS in SIBIS+, ki se je v letih 2002/2003 izvedel v vseh 25 državah (in tudi v ZDA). Rezultati tega projekta so se tudi primerno distribuirali na internetu in v publikacijah. Žal se projekt ni nadaljeval, ampak se je spremljanje akcijskega programa eEurope 2003+ reševalo s posebnim razpisom, na osnovi katerega je podjetje Danish Management v znatni naglici jeseni 2003 izvedlo prvo zajemanje, v letu 2004 pa že poteka drugo zajemanje podatkov za potrebe spremljanja akcijskega načrta eEurope 2003+. Raziskava temelji na anketi podjetij, anketi gospodinjstev, anketi zdravnikov ter na zajemanju vrste drugih podatkov na osnovi sekundarnih virov in intervjujev.

Raziskava je bila izvedena zgolj v 13 državah kandidatkah in poleg nove deseterice članic vključuje še Turčijo, Bolgarijo in Romunijo. Raziskava ni bila izvedena med članicami EU, zato neposredne primerjave z EU pogosto manjkajo.

Za razliko od rezultatov projekta SIBIS+, ki je bil kot aktivnost Petega okvirnega programa v celoti javen, pa so rezultati omenjenih raziskav zaenkrat zgolj interni in so se javno objavili le v nadvse prečiščeni obliki v publikaciji Progres Report eEUrope 2003+. Publikacija zato vključuje le drobec dobljenih podatkov in je rezultat mnogih metodoloških razprav, pa tudi političnih odločitev, katere podatke velja vključiti in katere ne. Pri tem so se avtorji soočali tako z metodološkimi problemi, ki izhajajo iz časovne stiske pri pripravi tako zahtevnega projekta – posebej pri indikatorjih, ki so zajeti iz sekundarnih virov - kot tudi s politično spornostjo posameznih indikatorjev.

Če torej govorimo o rezultatih navedenih v teh publikacijah, je treba upoštevati, da glavnina podatkov temelji na treh primarnih zajemanjih podatkov (gospodinjstva, podjetja, zdravniki), ki je bilo v Sloveniji opravljeno v jeseni 2003. Anketo je izvedla globalna korporacija TNS, slovenski podizvajalec pa je bila družba CATI.

Pregled rezultatov v publikaciji Progress Report eEurope 2003+ kaže za Slovenijo razmeroma znano sliko: relativno visoka splošna razvitost, ki ji v večini vidikov sledi oziroma jo celo presega tudi razvitost na področju informacijske tehnologije. Tipičen primer je uporaba PC-ja v gospodinjstvih, ki potrjuje tradicionalno dobro opremljenost slovenskih gospodinjstev. Okoli 60% gospodinjstev s PC-ji je celo nekoliko več kot bi primerjalno pričakovali glede na stroške PCja v primerjavi s povprečno plačo. Po podatkih Statističnega urada namreč znaša v Sloveniji cena PC-ja (PC Pentium ekvivalent s DVD/RWCD, 256 RAM, 15 palčni monitor, USB, Internet adopter, modem) 86% povprečne plače. Okoli 60% gospodinjstev s PC-jem predstavlja tudi najvišji odstotek med kandidatkami, in odstotek, ki je povsem primerljiv s povprečjem EU.

Na nasprotni strani imamo v Sloveniji nizko opremljenost šol z osebnimi računalniki, kjer je videti, da je v osnovnih šolah Slovenija s povprečjem okoli 5 PC-jev na 100 učencev celo pod povprečjem 13 držav kandidatk (povprečje skoraj 6 PC na 100 učencev). Podobno je tudi v srednjih šolah. Na tej točki velja izpostaviti, da navedeni podatki niso bili zbrani neposredno z anketo niti ne izhajajo iz ocen statističnih uradov, ampak so jih v vsaki držav zbrali na osnovi razpoložljivih virov resornih ministrstev. Podatki nekaterih držav (npr. Romunija z 10.4 PC-ja na 100 učencev) zato še posebej nakazujejo na znatno verjetnost neusklajene metodologije zajemanja. Pri tem je bil za Slovenijo uporabljen podatek RIS, ki je v metodološkem pogledu specifičen in nekoliko konservativen, saj se omejuje zgolj na računalnike namenjene učencem, in to v samem začetku leta 2003. Nekateri drugi viri Ministrstva za šolstvo, znanost in šport kot tudi raziskave, ki jih izvaja Pedagoška fakulteta Maribor pod vodstvom dr. Gerliča, namreč kažejo nekoliko večje ocene. Vsekakor pa je na tej točki potrebno izpostaviti, da je na področju opremljanja šol v Sloveniji konec 90-tih let dejansko nastal izrazit upad tovrstnega financiranja in opisano zaostajanje, zato nikakor ni presenečenje. Navedeni upad financiranja pa je tudi del siceršnjega pojava konec 90-tih, ko je Slovenija skoraj v vseh vidikih razvoja informacijske družbe dramatično zaostala v tempu razvoja. Šele od aktivnosti v zadnjem letu oziroma v naslednjih letih lahko pričakujemo večjo spremembo na področju opremljenosti šol.

V pogledu uporabe informacijske tehnologije med podjetji so razmere podobne kot pri opremljenosti gospodinjstev. Raziskava potrjuje visoko opremljenost slovenskih podjetij z dostopom do interneta, nekatere druge primerjave (SIBIS, RIS) pa so celo nakazovale, da je Slovenija v opremljenosti z osnovnimi informacijski tehnologijami (PC, Interenet) celo nekoliko nad povprečjem EU. V pogledu kazalnikov podjetij v poročilu eEurope 2003+ pa za Slovenijo po drugi strani nekoliko izstopa – v primerjavi z raziskavami RIS - razmeroma nizek delež podjetij s spletno stranjo in tudi nekoliko nižji delež podjetjih, ki sprejema elektronska naročila. Navedeno je lahko rezultat drugačne metodologije, vsekakor pa kaže, da je bila na področju informacijske tehnologije v podjetjih pri drugih kandidatkah izjemno živahna rast, ki vse bolj pogosto presega dosežke v Sloveniji.

Podobne posledice izgubljenega tempa na prelomu prejšnjega desetletja kot pri opremljenosti šolstva lahko v Sloveniji opazimo tudi v pogledu razvitosti eUprave. Na tem področju se sicer soočamo z različnimi in pogosto protislovnimi indikatorji, pa tudi z nadvse hitrim tempom sprememb, saj se lahko že v pol leta razmere hitro spremenijo. V poročilu eEurope 2003+ je za Slovenijo sicer prikazana le primerjalna tabela o uporabi in izpolnjevanju obrazcev na internetu, kjer je Slovenija zgolj nekoliko nad povprečjem kandidatk, kar pa za visoko siceršnjo informatiziranost javne uprave v Sloveniji ni poseben dosežek. Še posebej zato, ker je podrobna analiza projekta SIBIS+ za začetek leta 2003 kazala za Slovenijo še bolj neugodno sliko; v tem pogledu raziskava eEurope 2003+ iz konca leta 2003 primerjalno kaže na znaten napredek v samem letu 2003.

Rezultati, prikazani v poročilu Progress Report eEurope 2003+, potrjujejo tudi značilnost slovenskih ne-uporabnikov interneta – presenetljivo odsotnost večjih ovir za ne-uporabo. Tako je npr. neznanje uporabe PC-ja oziroma interneta ovira le za nekaj odstotkov ne-uporabnikov. Podrobne analize iz drugih raziskav sicer kažejo, da so stroški do določene mere pomemben dejavnik (čeprav manjši kot v drugih državah), sicer pa se opaža izjemno nizek delež eksplicitnih ovir, kar je še posebej nenavadno, ker je splošno zanimanje za storitve informacijske družbe v Sloveniji tradicionalno izjemno visoko in nad povprečjem EU. Ena od razlag tega fenomena je dejstvo, da obstajajo različne skupine ne-uporabnikov, kjer ima vsak segment povsem specifične razloge, ki nato v agregatu ne izstopajo.

V celoti gledano je torej poročilo o napredku, glede na akcijski načrt eEurope 2003+, za Slovenijo razmeroma ugodno, ponovno pa opozarja na nekatere znane slabosti pri razvoju informacijske družbe v Sloveniji. Poročilo pa govori tudi o skokovitem napredovanju drugih držav kandidatk, ki v mnogih vidikih že presegajo Slovenijo, s čimer ta izgublja znatno primerjalno prednost izpred desetih let. Države kandidatke torej v celoti gledano napredujejo zelo hitro, čeprav bi podrobno branje akcijskega načrta in primerjava načrtovanih ciljnih indikatorjev z doseženimi v mnogih pogledih lahko dalo vtis tudi o določenem zaostajanju za ambicioznim akcijskim načrtom sprejetim v letu 2001, predvsem na področju e-izobraževanja.

Vasja Vehovar