Glasbena industrija v zadnjih letih preživlja težke čase. Nakupovanje zgoščenk upada, prodaja glasbe se seli na splet, kar pa ne nadomesti izpada prihodka. Velik problem največjih glasbenih založb so odhodi velikih zvezdnikov k manjšim založbam, saj jim te vzamejo del zaslužka. Nenehno je prisoten tudi problem piratstva. Cene legalno kupljene glasbe so razmeroma visoke, na drugi strani pa je zelo vabljiva možnost izmenjave nelegalno pridobljene glasbe prek p2p (od uporabnika do uporabnika) programov za izmenjavo datotek.
Nekateri glasbeniki so se odločili ukrepati. Odmevna sta predvsem dva primera. Prince je v Veliki Britaniji svoj novi album ponudil brezplačno, skupaj s časopisom. S tem je glasbeno industrijo prikrajšal za kar nekaj zaslužka, svojim oboževalcem pa ponudil nekaj novega. Ni vse v zaslužku od prodaje. Prince se zaveda, da veliko pomeni tudi blagovna znamka, ki posredno prinese veliko denarja. Podobno je ravnala skupina Radiohead. Svoj novi album so oboževalcem ponudili prek spleta, ceno za prenos pa so lahko ti določili sami. Razvoju pa sledijo tudi naši glasbeniki. Magnifico je pred časom enega od svojih albumov, prav tako kot Prince, ponudil kot brezplačno prilogo časopisu. Če bi bila vsa glasba posredovana na podoben način, bi problem piratstva seveda izginil.
Obstajajo tudi druge rešitve problema. Eno izmed njih poudarja združenje IFPI, ki zastopa interese glasbene industrije po vsem svetu. Gre za največje svetovno glasbeno združenje, ki ima pod svojim okriljem preko 1.400 glasbenih založb iz 75 držav. Sodeluje tudi z ostalimi pomembnimi členi glasbene verige v 49 državah. Združenje poudarja pomen glasbe, širi njeno komercialno uporabo, deluje pa tudi na področju spoštovanja avtorskih pravic.
Ocene združenja iz leta 2006 kažejo, da se na leto opravi 20 milijard nezakonitih prenosov glasbenih datotek, kar je veliko več, kot je prenosov teh datotek na zakonit način. Zaradi tega glasbena industrija vsako leto utrpi milijardne izgube zaslužka. IFPI rešitev vidi v boljšem sodelovanju z internetnimi ponudniki, oziroma večji trud za preprečevanje problema z njihove strani. Občasno sicer posredujejo v primeru kršitve pravic, vendar pa gre bolj za izjemne primere, na primer takrat, ko so nezakonite datoteke naložene neposredno na njihove strežnike. Največji delež glasbe se prenese s pomočjo p2p programov. V tem primeru se glasba prenaša neposredno iz trdih diskov uporabnikov, vsebino le teh pa je seveda zelo težko nadzorovati.
Lahko pa bi se nadzorovalo promet. Dejstvo, ki ga izpostavlja IFPI, je, da vsak internetni uporabnik, ki se želi povezati na internet, to stori s pomočjo oziroma preko enega izmed internetnih ponudnikov. Ti imajo možnost, da nadzorujejo uporabnikov promet ter tako ugotovijo, če ta prenaša večjo količino datotek. V primeru, da jih, je to dober kazalnik, da gre za nelegalno izmenjavo datotek.
Ponudniki imajo vsaj tri osnovne tehnične možnosti, kako preprečevati izmenjavo piratskih datotek. Te možnosti se medsebojno ne izključujejo, ne vplivajo na kakovost povezave, ne predstavljajo večjih stroškov ter ponudnika storitev znatno ne obremenjujejo, trdi IFPI. Za popolno izkoreninjenje piratstva bi bilo treba izvajati vse tri mehanizme hkrati in to na različnih ravneh. Poglejmo si, za katere mehanizme pravzaprav gre.
Prvi je prečiščevanje vsebin. Internetni ponudniki bi lahko namestili ustrezne programe, ki bi nadzorovali promet in prepoznavale datoteke. Nato bi ugotovili, ali je prenos datoteke zakonit, oziroma, če so za to plačane avtorske pravice. V primeru, da bi se izkazalo, da gre za nezakonit prenos, bi se prenos datoteke v omrežju ponudnika storitev onemogočil. Tovrstni mehanizmi so že dobro razviti, saj jih uporabljata Kazaa in iMesh, ki sta p2p programa.
Drugi mehanizem je onemogočanje protokolov. Seveda ne vseh, pač pa le tistih s katerimi se prenaša nedovoljene datoteke. Obstajajo namreč različni protokoli. Tako se tisti za brskanje po internetu razlikujejo od tistih, ki omogočajo prenos p2p datotek. Ponudnik storitev bi lahko onemogočil protokole, za katere je znano, da služijo za prenos piratskih datotek.
Tretji mehanizem, ki je morda izvedljiv najbolj enostavno, je preprečevanje dostopa do strani, ki omogočajo nelegalen prenos datotek. Ta postopek je danes najbolj razširjen. Ponudnik bi na ta način lahko preprečil tudi dostop do strani, ki gostujejo na strežnikih drugih ponudnikov.
Rešitve se na prvi pogled zdijo enostavne. Vendar je po drugi strani od ponudnikov internetnih storitev morda naivno pričakovati, da bi omenjene ukrepe dosledno izvajali. S tem bi namreč posegali v avtonomijo svojih strank, torej tistih, ki jih plačujejo. Tako bi se lahko uporabniki, v primeru, da na trgu vsi ponudniki teh ukrepov ne bi izvajali, enostavno preklopili na drugega ponudnika. Rešitev je morda v uzakonjenju teh ukrepov. S tem bi vse ponudnike prisilili v njihovo dosledno izvajanje, uporabniki pa pravzaprav ne bi imeli možnosti izbire drugega ponudnika.
Bi pa uvedba tovrstnih ukrepov prinesla tudi nekaj slabosti. Prva, ki je morda hkrati tudi najbolj sporna, je v dejstvu, da gre za poseg v posameznikovo svobodo in v njegovo zasebnost. Tako uporabnik interneta ne bi več mogel avtonomno odločati o tem, katere datoteke bo prenašal na svoj računalnik, saj bi mu bil prenos določenih enostavno onemogočen. Poraja se tudi težava pri prenosu datotek, za katere ima tisti, ki jih prenaša, vsa dovoljenja (domači filmi, doma proizvedena glasba, ...). S popolno prepovedjo uporabe p2p programov bi se preprečilo tudi prenos tovrstnih datotek, kar pa je precej sporno. Če torej poznamo še ta vidik problema, je rešitev, ki jo ponuja IFPI precej sporna, morda celo nedopustna.
Glasbena industrija in tudi druge, bi se morale končno začeti zavedati, da bodo piratstvo v celoti težko izkoreninile. Morda je čas, da se še bolj usmerijo na druge vire zaslužka (kot so trženje blagovne znamke, prodajanje izdelkov povezanih s priljubljenimi zvezdniki, ...), saj so ti elementi čedalje bolj pomembni.
