RIS poročila

Naslov Razširitev metode časovne distance na problematiko digitalnih razkorakov - končno poročilo
Leto 2005
Povzetek

V poročilu nadaljujemo z razvojem razširjenega metodološkega instrumentarija za proučevanje digitalnih razkorakov. Pri tem izhajamo iz hkratne obravnave absolutne, časovne in relativne distance. V ta namen vpeljemo dve novi komponenti: obliko porazdelitvene krivulje ter časovni zamik pri začetnem posvajanju tehnologije.   Izkaže se, da je gibanje vseh treh distanc zgolj funkcija porazdelitvenih krivulj in začetnega zamika, kar je zato treba postaviti v središče proučevanja. Analiza pokaže, da imamo pri enostavni difuziji, ki izhaja iz normalne porazdelitve, zgolj pet tipskih primerov, ki v celoti določajo profil digitalnega razkoraka tudi z vidika vseh treh distanc, katerih kombinacije standardizirano sicer izražamo v okviru 27 tipskih profilov (določenih z  naraščanjem/ padanjem/ stagniranjem vsake od treh distanc). Pri tem vsak od teh petih primerov časovno razpade v grobem v zgolj tri tipske faze, kjer se digitalni razkorak in vse tri distance gibljejo na določen standardiziran način, določen z enim od 27 tipskih profilov.   V praksi pa žal nastopi težava pri identifikaciji porazdelitvenih krivulj. Enostavne logistične krivulje na osnovi normalne porazdelitvene gostote so namreč razmeroma redke. Porazdelitve so pogosto multi-modalne in asimetrične, s čimer postane gibanje digitalnega razkoraka nepregledno in nepredvidljivo, razpade pa lahko v bistveno več – včasih tudi preko 10 – časovnih faz tipskih profilov. Kljub navedenim težavam je problem »prave« oziroma »dejanske« sintetične mere digitalnega razkoraka – ki bi »pravilno« upoštevala vlogo vseh treh distanc – nepravo vprašanje (ki je sicer lahko predmet percepcijskega raziskovanja). K bistvu digitalnega razkoraka namreč lahko pristopimo le z nadaljnjo poglobljeno analizo in identifikacijo porazdelitvenih funkcij.   V empirični analizi smo ponovno ažurirali položaj Slovenije v pogledu gibanja gostote hostov, interneta in osebnih računalnikov. V vseh primerih so trendi za Slovenijo neugodni. Posebej podrobno smo analizirali digitalni razkorak glede penetracije tehnologij med gospodinjstvi oziroma med slovenskimi državljani. Gibanje v grobem kaže tri tipične profile:  

  • razkorak glede na starost in izobrazbo, ki v pogledu absolutne, relativne in časovne razdalje narašča;
  • razkorak glede spola, ki se oži v smislu absolutne in časovne razlike; v pogledu relativne razlike pa se veča;
  • vpliv velikosti naselja, kjer se digitalni razkorak po letu 2002 oži v smislu vseh treh razdalj.

V prvem primeru lahko jasno identificiramo naravo porazdelitve in začetni zamik, in sicer so starejši in manj izobraženi začeli s posvajanjem interneta z zamikom, prav tako je za ta dva populacijska segmenta značilna nižja stopnja rasti. Tudi v zadnjem primeru lahko jasneje identificiramo naravo porazdelitve in začetni zamik, in sicer je ruralni segment vstopil v posvajanje kasneje, po tem pa napreduje relativno hitreje. V primeru spola je porazdelitev bolj nejasna, zato velja poudariti, da interpretiramo le zadnji tipski profil, ki predstavlja eno od faz v gibanju digitalnega razkoraka skozi čas.   Ključna dejavnika, starost in izobrazba, sta torej z vidika digitalnega razkoraka v Sloveniji videti nadvse neugodna. Ker se potrjujeta tako na nivoju posameznika kot na nivoju gospodinjstva, ju lahko povežemo s socio-ekonomskim statusom. Z nekoliko poenostavitve bi lahko rekli, da se digitalni razkorak v Sloveniji nikakor ne zmanjšuje, s tem pa odslikuje socio-ekonomski razkorak, ki ga določajo izobrazba, starost in s tem dohodki.   V analizi obravnavamo tudi digitalni razkorak z vidika percepcije ovir za uporabo interneta, kot o njih poročajo sami družbeno-ekonomski segmenti. Na prvo mesto vse bolj vstopajo ovire, ki so vezane na neznanje in predsodke, upada pa pomen stroškov, nezanimanja in odsotnosti spletnih vsebin.

Print

Dostop do RIS poročila

Prenesite PDF