PovzetekV članku avtor analizira teoretiziranja o virtualni demokraciji. Pri tem se ne osredotoča le na futurološka predvidevanja, ampak izhaja iz analize manjšega števila delujočih virtualnih demokracij na lokalni ravni. V nadaljevanju na osnovi slabosti delujočih sistemov podaja kritiko le-teh in v zaključku navaja minimalne predpogoje, ki jih morajo zagotoviti načrtovalci, če želijo, da postane informacijski sistem prostor politične participacije. Avtor se zavzema za organsko rast informacijskih sistemov, ki bi omogočali svobodno oblikovanje civilno-družbenih pobud.