Identiteta je proces družbenega samoumeščanja subjekta, virtualni prostor pa je za razkritje neznancem zelo primeren, saj poleg anonimnosti omogoča odsotnost neverbalnih znakov ter tako večjo izbiro pri izbiri elementov samopodobe. Avtor je skozi diplomsko nalogo skušal prikazati pojav spolne identitete v kiberprostoru, kvaliteto v kiberprostoru vzpostavljenih odnosov.

V začetku teoretičnega dela avtor predstavi, kakšna je vloga identitete v družbi, nadaljuje pa z izražanjem identitete skozi interakcijo. V četrtem poglavju se avtor osredotoči na kiberprostor. Avtor je postavil hipotezi, da manjša kot je posameznikova sposobnost izražanja pravega jaza v realnem seksualnem svetu, večja je vpletenost v seksualna razmerja, vpletenost pa je večja tudi v primeru, da je občutek varnosti večji. V vzorec je bilo zajetih 311 naključno izbranih oseb, starih od 13 do 83 let, ki so reševali spletno anketo. Prvo hipotezo je avtor potrdil, druge pa ne.

Avtor zaključuje z mislijo, da izražanje spolnosti v družbi ni več takšen tabu, kot je bil v preteklosti. Med uporabniki spletnega izražanja spolnosti je opaziti primarni namen vzpostavitve virtualne ljubezenske zveze z možnostjo nadgradnje v realnem življenju.