Slovenija se s sprejetjem Zakona o dostopu do informacij javnega značaja in razpravami o e-poslovanju in e-upravi poskuša vključiti med države, ki svojim državljanom preko mreže omogočajo nove načine političnega komuniciranja. Temeljno vprašanje, ki si ga je zastavila avtorica je: ali internet v Sloveniji res omogoča državljanom vključitev v participativne, neposredne oblike demokracije.

Izhodiščni hipotezi se glasita: uporaba interneta v Sloveniji ne omogoča neposredni demokracije; politično komuniciranje preko interneta v Sloveniji ni mrežno komuniciranje. V teoretskem delu je opredeljen internet kot medij, predstavljene so različne ideje o uresničevanju neposredne demokracije. Na osnovi primerov iz tujine je prikazano kako ti izkoriščajo internet za mrežno komuniciranje in uresničevanje ideje o neposredni demokraciji tako na državni kot na lokalni ravni. Politično komuniciranje v Sloveniji je avtorica ovrednotila s pomočjo že izvedenih analiz, za ugotavljanje uporabe interneta na lokalni ravni pa je naredila analizo spletnih strani različnih slovenskih občin. Na spletnih straneh slovenskih občin je avtorica preučevala, koliko mestne občine na svojih portalih uporabljajo spletna orodja in ali uporaba le-teh omogoča mrežno komuniciranje in neposredno demokracijo.

Avtorica je po analizi ovrgla obe hipotezi, saj je ugotovila, da politična komunikacija preko spleta ni mrežna in da le-ta ni namenjena uresničevanju neposredne demokracije. Ugotovila je ravno nasprotno, politično komuniciranje preko spleta ne izkorišča njegovih političnih funkcij.