Ključno vprašanje, na katero skuša odgovoriti naloga E-demokracija, je ali različne državne oziroma javne institucije omogočajo sprejemanje mnenj državljanov s pomočjo informacijsko-komunikacijskih tehnologij.

Naloga je sestavljena iz dveh delov. Prvi del je teoretski. Najprej je opredeljeno, kaj je e-demokracija in kako se je razvijala oziroma nastajala, opisani so tudi vsi obstoječi modeli neposredne demokracije, pri čemer je avtor uporabil analizo različne literature oziroma analizo sekundarnih virov. Pomemben del prvega dela je tudi analiza, ali slovenski pravni sistem dopušča možnost vzpostavitve e-demokracije. Hipoteza prvega dela je: e-demokracije je povsem nov model neposredne demokracije, s katero bodo v prihodnosti državljani nadomestili sedanji model reprezentativne demokracije. Metodologija drugega sklopa naloge je ekstenzivna študija primerov, in sicer avtor primerja empirične podatke, pridobljene z analizo domačih strani posameznih slovenskih občin. Hipoteza drugega dela pravi, da Slovenija tako de iure kot de facto še ni pripravljena na e-demokracijo.

Po analizi literature je avtor hipotezo prvega dela zavrnil, saj je ugotovil, da je e-demokracija le nadgradnja oziroma naslednja stopnja participativne demokracije. Drugo hipotezo pa je avtor potrdil, in tako ugotovil, da Slovenija še ni pripravljena na e-demokracijo, razen nekaterih slovenskih občin, ki naj bi jo že omogočale.