Dnevnik piše o računalniški zasvojenosti in nam predstavi slovenski primer računalniškega zasvojenca. Žiga je star 31 let. V zadnjih sedmih letih je komaj kdaj zapustil hišo, za računalnikom pa preživi 16 ur dnevno.

Žiga je začel pri enajstih letih, najprej je programiral, nato pa se je posvetil računalniškim igricam. Žiga sam pove, da je sedaj računalnik njegovo življenje. Srednjo šolo je končal, fakultete ne, v službi so ga odpustili, sedaj živi pri starših, mesečno pa prejme 40.000 socialne pomoči. Igra, ob kateri Žiga preživi svoje dneve in noči, se imenuje World of Warcraft. Omenjeno igro igra več tisoč igralcev po svetu, Žiga pa spada med boljše v Sloveniji. Velja pravilo, da več kot igraš, boljši si. Sicer so se za to poletje s soigralci dogovorili, da bodo naredili premor, ki ga bo Žiga izkoristil za igranje kakšne druge igre. Videz je povsem zanemaril, lani se je po šestih letih obril in ostrigel. Brada mu je zrasla do popka. Rekreira se redko, enkrat tedensko igra nogomet. Spi poleg računalnika, družabnega življenja nima. Pogovarja se s soigralci, največ seveda o igri. Punce ni imel nikoli, in vprašanje o njih ga spravi v zadrego. Najverjetneje je tudi nikoli ne bo imel. Starša njegovega početja ne odobravata, predvsem ju moti njegovo brezdelje. Včasih se sicer sprejo, vendar prepiri ne trajajo dolgo in Žiga takrat sede nazaj za računalnik.

Svoje zasvojenosti se zaveda a ne čuti nobene želje spremembi oziroma po odvajanju. Njegov način življenja mu je všeč, za prihodnost pa ga ne skrbi. Komaj čaka igrico, ki izide prihodnje leto.

Vir: Jamnik Biba, Računalnik je moje življenje. Dnevnik, 22.7.2006