Razvoj interneta je prinesel veliko sprememb na področju medijev. Pojavile so se nove oblike medijev, ki v nekaterih primerih že počasi izrivajo svoje tradicionalne predhodnike.
Razvoju novih spletnih tehnologij pa ne sledijo zakonodaje. Pojavlja se vprašanje, ali je internet medij ali le transportno sredstvo. Nekateri trdijo, da je odnos med internetom in medijem podoben odnosu med papirjem in časopisom. Papir sam po sebi ni medij, medij postane v trenutku, ko se na njem odtisne vsebina. Torej lahko rečemo, da je tudi internet medij, vendar šele od takrat, ko posreduje neko sporočilo.
Razlika v definiciji je pomembna, saj je zakon na tem področju nedosleden. To se kaže na primeru, ko se deli državna pomoč različnim medijem. V tem primeru država elektronske medije prepozna kot enakovredne prosilce ostalim medijem. Na tem področju torej velja popolna enakopravnost. V primeru omejevanja koncentracije pa se že pojavijo razlike. Elektronske publikacije namreč niso predmet regulacije, medtem ko tradicionalni mediji so.
Podobna nedoslednost je tudi v lastništvu več medijev hkrati. Nekdo, ki ima v lasti več kot 20 odstotkov lastništva v splošno informativnem dnevniku, ne more biti izdajatelj radijskega in televizijskega programa (in obratno). Če pa ustanovi radio ali televizijo na internetu, nima nikakršnih omejitev. Zanimivo je, da lahko kot izdajatelj elektronske publikacije lahko hkrati ustvarjate časopis, radio in televizijo, kot izdajatelj časopisa pa tega ne morete.
Podobnih nedoslednosti je še nekaj in potrebne bi bile postopne spremembe, da bi se odpravile, predvsem pa bi bila potrebna večja ažurnost zakonodajnih organov zaradi vse hitrejšega razvoja novih oblik medijev.
