Dnevnikov objektiv je objavil intervju z dr. Gregorjem Petričem, docentom na katedri za družboslovno informatiko pri FDV, ki se ukvarja z analizo virtualnih svetov.
Dr. Petrič navaja več razlogov za vstop v virtualne svetove, od instrumentalnih motivov v smislu informiranja ali izobraževanja, do želje po druženju, spet tretji vstopijo zaradi eksperimentiranja s svojo samopodobo. Ti prostori v virtualnih svetovih so bolj učinkoviti za uresničevanje tistih motivov, ki jih v siceršnjem življenjskem stilu težje realiziramo.
Tipičen uporabnik Second Life je drugačen od sicer tipičnega uporabnika interneta, tu gre namreč za bolj moško populacijo, prevladujejo mladi, stari med 18 in 24 let, sledijo pa jim stari od 24 do 35 let. Ne gre za osebe s specifičnimi osebnostnimi karakteristikami, pač pa so to čisto običajni ljudje. Vendar pa navadno uporabnik Second Life-u preživi v tem virtualnem svetu povprečno tri ure na mesec, velika večina se jih zgolj registrira, potem pa ne pridejo več.
Zanimivo je tudi, dodaja dr. Petrič, da virtualni svetovi ne prinašajo sledenja lastnim iskrenim željam, ampak so zgolj odsev družbe. Ni neke pretirane ustvarjalnosti, bolj gre za sledenje main streamu.
Vitualni svet in realni svet se vse bolj prepletata, zato ločnica med njima morda sploh ni več ustrezna. Raziskovalci interneta so do te ločnice zelo kritični, saj so mnenja, da je virtualni svet ali posredovani svet, kot mu pravi dr. Petrič, prav tako realen kot naše vsakdanje življenje, saj imajo naše aktivnosti v Second Life prav tako realne posledice kot jih imajo dejavnosti v realnem svetu.
Internet je v resnici zelo fragmetirana struktura, kjer se ljudje zapirajo v prostore, ker se jim tako ni potrebno ukvarjati s kognitivno disonanco, na ta način pa si najdejo svoje jazbine, kjer se počutijo udobno.
