Naslov Predlog zakona o elektronskem poslovanju na trgu
Vlada RS je na današnji seji določila besedilo zakona o elektronskem poslovanju na trgu in ga poslala v obravnavo državnemu zboru. Zakon o elektronskem poslovanju na trgu v slovenski pravni red v celoti prenaša Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju), česar sedanja ureditev in izvajanje zakon o elektronske poslovanju in elektronskem podpisu (Z)EPEP in zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) ne zagotavljata. Osrednja pomanjkljivost v zvezi s tem je, da direktiva velja tudi za razmerja pri elektronskem poslovanju med pogodbenimi strankami, ki niso potrošniki. Slednji namreč v zdajšnji ureditvi nimajo ustrezne pravne varnosti. Predlog zakona je poseben predpis zlasti v razmerju do ZEPEP, osrednjega sistemskega predpisa, ki ureja elektronsko poslovanje v RS. ZEPEP kot horizontalni zakon ureja nekatera temeljna vprašanja v zvezi s pravno veljavnostjo elektronske oblike, elektronskimi sporočili in podatki ter hrambo podatkov. V tem pogledu ponuja tudi ustrezno pravno podlago za sklepanje pogodb v elektronski obliki kot eno od zahtev direktive, zaradi česar tega ni treba posebej normirati. Predlog zakona tako glede vprašanj, ki jih ne ureja, napotuje k uporabi ZEPEP, vendar pa ob koliziji obeh kot specialni predpis (po splošnih pravilih argumentacije v pravu) omejuje ureditev ZEPEP. Tako je celovito zagotovljena primarnost direktive. Temeljna načela, ki predlog zakona opredeljujejo, so načelo izključitve prehodnega dovoljenja za opravljanje storitev informacijske družbe, načelo uporabe prava države sedeža in načelo prepovedi splošne obveznosti nadzora. Prvo načelo določa, da se za samo opravljanje storitev informacijske družbe ne sme zahtevati predhodno dovoljenje. Pri tem pa je mogoče zahtevati dovoljenja, veljavna za dejavnost, ki je vsebina storitve informacijske družbe. Načelo uporabe prava države sedeža napotuje k uporabi nacionalnih pravil za ponudnike storitev s sedežem v državi. Vsebina načela pa je tudi, da niso mogoče omejitve storitev informacijske družbe nerezidentnih ponudnikov zaradi nacionalnih ureditev. Tudi to načelo ima izjeme, ki jih predlog zakona povzema v skladu z določbami direktive. Načelo prepovedi splošne obveznosti nadzora se navezuje na ponudnike posredovalnih storitev informacijske družbe, torej tistih, ki tako ali drugače dajo na voljo podatke, ki jih sicer zagotavljajo prejemniki njihovih storitev, ali pa slednjim omogočajo dostop do podatkov tretjih oseb. Načelo je izjemno pomembno, saj jasno določa meje in pogoje za morebitno civilno in kazensko odgovornost ponudnikov teh storitev. Pri tem pa so pogoji pri nekaterih tipiziranih storitvah - izključni prenos, shranjevanje v predpomnilniku in gostiteljstvo - posebej določeni. Osrednji vsebinski učinek je večja pravna varnost elektronskega poslovanja pri opravljanju storitev informacijske družbe, ki natančno ureja pogodbena razmerja vseh udeležencev ne glede na njihov status oziroma položaj potrošnika in ne glede na sedež ponudnika storitev. Obveznost zagotavljanja podatkov zahteva od ponudnikov storitev minimalne prilagoditve pri opravljanju njihovih storitev, saj morajo zagotoviti enake informacije, kakor jih že morajo zagotoviti na podlagi ZVPot, tudi za pogodbena razmerja med strankami, ki niso potrošniki. To dejansko pomeni, da morajo rešitve, ki jih že uporabljajo, ali bi jih morali uporabljati, razširiti še na druga razmerja oziroma vsa pogodbena razmerja pri opravljanju storitev informacijske družbe. Posebno poglavje je namenjeno učinkovitemu in transparentnemu (v tem delu zakon napotuje na uporabo zakonodaje na področju informacij javnega značaja), izvajanju zakona. Pri tem ima osrednjo vlogo Ministrstvo za gospodarstvo (MG), ki opravlja ključne naloge mednarodnega sodelovanja in obveščanja, spodbujevalne, posvetovalne in vse druge naloge v z zakonom. Nadzor nad njegovim izvajanjem pa opravlja tržni inšpektorat kot organ v sestavi MG. V skladu z zahtevami direktive so posebej opredeljeni tudi pogoji za izdajo začasne odredbe, sodno varstvo in izvensodno reševanje sporov, kjer zakon napotuje na uporabo zakona o izvršbi in zavarovanju ter zakona o pravdnem postopku. Zakonska rešitev je primerljiva z veliko večino drugih držav članic, ki so direktivo prav tako prenesle v obliki posebnega zakona.
Vir RIS.org
Datum 22.03.2006
