Z razvojem tehnologije – specifično informacijsko komunikacijskih tehnologij – so se v javnosti prebudile ideje o ponovnem rojstvu atenske agore, ideala modelov neposredne demokracije. Prihod omenjenih tehnologij s splošno uporabo lahko sicer v marsičem olajša procese komunikacije in odločanja, vendar pa si je potrebno zastaviti vprašanje, ali so procesi vpeljevanja tehnologij takšni, da ne ustvarjajo nove elite in puščajo dela prebivalstva onkraj digitalne ločnice. Če bi se slednje izkazalo za resnično, namreč nismo priča splošni demokratizaciji družbe, temveč le novi delitvi – na digitalno uspešne in neuspešne.
E-participacijo pa je moč razvijati ni spodbujati na več načinov, od informiranja, prek oblikovanja mnenj, opravljanja postopkov pa vse do e-volitev. Moje vprašanje ni v tolikšni meri usmerjeno v analizo trendov razvoja e-participacije, temveč bolj ali se v te procese vključuje zadosten delež posameznikov, da si z njihovo promocijo ne skušamo ustvarjati nove elite digitalno pismenih odločevalcev. Moj namen je osvetliti dosedanje poskuse v luči zavez, ki so bile sprejete in vprašanje, kolikšen delež tistih, ki naj bi jim bile namenjene, jih uporablja, komu so nedostopne in kakšni so trendi razširjanja uporabe postopkov, ki jih omogočajo IKT.
e-demokracija, participacija, digitalni razkorak