Televizija tudi v 21. stoletju ostaja eden najvplivnejših, najbolj razširjenih in najbolj uporabljanih medijev. Navzlic črnogledim napovedim, da bodo tradicionalni mediji (tisk, televizija, radio…) z uveljavitvijo interneta odmrli, smo priča konvergenci in nekakšnemu simbiotičnemu soobstoju obeh – interneta kot znanilca prihodnosti, ter televizije kot nečesa znanega, samoumevnega. Naloga prikazuje evolucijsko pot televizije, ter kako se je ta v zadnjem desetletju spremenila, ter prevzela mnoge lastnosti, ki smo jih bolj vajeni pripisovati drugim medijem in napravam. Postala je dvosmeren, po potrebni nelinearen in interaktiven medij, ki še zdaleč ni več le platforma za neusmiljeno plasiranje oglasnih sporočil. Hkrati ugotavljam, da ni več namenjena le razvedrilu, temveč tudi aktivnostim, ki jih malokdo poveže s televizijo – npr. politični participaciji. Ne glede na bogastvo vsebin in storitev, ter še vedno trajajoči vzpon IPTV kot osnovne oblike digitalne TV na globalnem trgu, pa empirični podatki glede uporabe vseh novosti vedno znova presenetijo. Za množico uporabnikov je televizija namreč še vedno zreducirana na uporabniški vzorec izpred 20 let. Skozi pregled empirične raziskave uporabnikov lokalne različice IPTV - SiOL TV – ugotavljam, da tudi slovenski uporabniki kažejo zanimanje za širše izkoriščanje tehnoloških zmogljivosti, ki jih nove televizijske storitve omogočajo. Izzivi, s katerimi se soočajo ponudniki niso skromni. V kolikor ciljajo na dolgoročni uspeh bodo morali v pravi meri upoštevati kopico dejavnikov – od kulturnih do demografskih in antropoloških – ter svoje storitve zagotavljati in komunicirati na primeren način.
Mediji, televizija, IPTV, konvergenca, storitve in vsebine, uporabniki