Popularnost računalniško posredovanega komuniciranja, ki tudi v okviru političnega življenja lahko nastopa kot pomemben povezovalni proces, izhaja iz dejstva, da ponuja veliko priložnosti za doseganje večje integriranosti različnih družbenih akterjev. Z uvajanjem komunikacijskih tehnologij se v tem pogledu spreminjajo tudi pojmovanja politične participacije. Vendar, kot poudarja avtorica v članku, pojav in razmah nove tehnologije komuniciranja sam po sebi ni niti zadosten niti ni rešitev, ki bi obudila civilnodružbeno delovanje in ga učinkoviteje usmerila na področje političnega odločanja. Za uspešno delovanje državljanov v nastajajočih razmerah je nujno, da jih k politični aktivnosti spodbujajo prisotni akterji, kot so denimo e-vlada, e-ministrstva in druge  'elektronske' verzije političnih institucij. Vprašanje pa je, v kolikšni meri taksnim pričakovanjem sledijo slovenske politične institucije.Iskanje odgovora na zastavljeno vprašanje zahteva podrobnejši prerez nekaterih teoretskih predpostavk o 'elektronski demokraciji' in seznanitev s konkretnimi praksami na vsaj dveh ravneh: na a) ravni politične participacije samih uporabnikov novih tehnologij in na b) ravni reprezentiranja obstoječih političnih akterjev. Zanima nas namreč, v kolikšni meri Internetne reprezentacije političnih akterjev nastopajo kot most za aktivnejše sodelovanje z državljani. Sprašujemo se torej o stopnji njihove interaktivnosti.